Romarji iz Italije, Slovenije in Hrvaške so na Sveti Gori “kot ena družina” molili za mir
Navzoči so bili koprski škof Peter Štumpf, goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli, tržaški škof Henrik Trevisi ter generalni vikar poreške in puljske škofije Rikardo Lekaj
Mesec oktober je v Cerkvi posvečen svetemu rožnemu vencu. Papež Leon XIV. je letos povabil vse, da bi vsak dan v tem mesecu molili – osebno, v družinah in skupnostih – za mir. V soboto, 11. oktobra, ga je on molil na Trgu sv. Petra na bdenju v okviru jubileja marijanske duhovnosti. Naše krajevne Cerkve pa so se v ta namen zbrale v nedeljo, 12. oktobra, pod večer na Sveti Gori nad Gorico. Številni verniki so se zbrali v Marijini baziliki na Skalnici, kjer so sosednje, obmejne Cerkve zastopali koprski škof msgr. Peter Štumpf, goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli, tržaški škof msgr. Henrik Trevisi ter v imenu poreške in puljske škofije generalni vikar Rikardo Lekaj in vicekancler Luka Jakopić.
Vse romarje, duhovnike, redovnice in redovnike, ki so “kot ena družina” prišli k Materi Mariji na Sveto Goro, da bi jo v molitvi prosili za mir, je uvodoma nagovoril koprski škof. “Priromali smo iz Slovenije, Italije in Hrvaške. Vsak v svojem jeziku bomo pred Marijo, Materjo vseh narodov, jezikov in kultur, v molitvi ponižno in vdano izrekali svojo ljubezen Bogu, v zaupanju, da nas nikdar ne bo prepustil stiski in uničenju.” Bog še zmeraj čaka, da se svet spreobrne, da se vrne k Njemu. Za to, da na zemlji ni miru, “smo krivi in odgovorni vsi. Tragično smo se zapletli v egoizme, ošabnosti, prevzetnosti, samovšečnosti, v malikovanje moči in denarja. Mnogi narodi so se oddaljili od Boga. V tej oddaljenosti je orožje vedno bolj glasno in grozeče.” Božje Srce močno krvavi, “prebodeno je s sulico brezboštva in brezbrižnosti. Ponavlja se zločin na Kalvariji. Kakor je tam peščica učencev skupaj z Marijo, Jezusovo Materjo, bila orošena z Njegovo Presveto krvjo, smo danes vsi orošeni s krvjo pomorjenih v vojnah in drugih spopadih. Krivda zločincev je velika. Kri vpije k Bogu. Če ne bo spokornosti, nam bo ena od skorajšnjih zarij naznanila konec vsega, kar obstaja.” Zato so zbrani romarji treh sosednjih narodov prosili Marijo, naj jim Bog izprosi milost spreobrnjenja. “Miru smo vredni samo takrat, ko se borimo proti grehu.”
V baziliki so – poleg nekaterih odlomkov iz pomenljivih posegov Benedikta XVI., Pavla VI., Frančiška in Leona XIV. – odmevale tudi besede “poziva k miru Cerkva, ki so v Italiji, v Sloveniji in na Hrvaškem”, deklaracije, ki je bila prebrana 23. septembra na odmevnem bdenju v Gorici in ki so jo podpisali kard. Matteo Zuppi, msgr. Andrej Saje in msgr. Dražen Kutleša, predsedniki treh škofovskih konferenc. Skupaj so odločno dvignili klic k miru in poziv, “da bi bila vsaka krščanska skupnost nosilka upanja, budna in dejavna pri spodbujanju in podpiranju poti sprave”. Skupaj z mladimi, “poganjki miru”, so tedaj molili “v obmejni deželi, ki še vedno nosi sledove tragičnih izkušenj vojne in nasilja, a je tudi stičišče medkulturnega, ekumenskega in medverskega dialoga”. Prav tam se je začela molitev, ki se širi vse do vojnih žarišč. “Ne smemo molčati ob dramatičnem stopnjevanju nasilja, množenju dejanj nečloveškosti, uničevanju mest in narodov.” Krik srca ne more ostati neuslišan. “Skupaj iščimo mir, pogum in odločnost, da prekinemo vsakršno spiralo zamere in nasilja.” Tri Cerkve so torej – združene v edinem hrepenenju po miru – še enkrat potrdile “nenasilje, dialog, poslušanje in srečevanje kot metodo in slog bratstva” v spodbujanju rešitev, ki lahko zagotovijo varnost in dostojanstvo vseh.