Resnica o Owensu in Hitlerju
Bližajo se olimpijske igre v Londonu. Ko govorimo o le-teh, se skoraj vedno pojavi tista znamenita “črna legenda” o Hitlerju in Owensu z olimpijskih iger v Berlinu leta 1936, po kateri naj bi Hitler razjarjen zapustil 'Olympiastadion' v Berlinu po Owensovi četrti zmagi na igrah. 4. avgusta leta 1936, ko je Owens že imel tri zlate medalje, je na častni tribuni olimpijskega stadiona sedel tudi Führer, da bi spremljal dvoboj v skoku v daljino med Owensom in Nemcem Lutzem Longom, sedanjim svetovnim prvakom v tej panogi.
Na tem mestu pa se začne tolikokrat ponovljena 'stara lajna', ki jo novinarji prek radia, TV, časopisov in knjig prenašajo iz roda v rod, saj mora vedno biti neki spopad med dobrim in zlom, med temo in lučjo. Po ponovni, že četrti zmagi tistega 'rasno podrejenega' Owensa nad 'arijcem', naj bi Hitler mračnega obraza zapustil stadion, da ne bi bil priča obdarovanju črnca na 'svojih' olimpijskih igrah. V svoji avtobiografiji je sam atlet zapisal drugače, to tudi ponovil večkrat ter živahno protestiral iz ljubezni do resnice, a ni pomagalo.
Owens pripoveduje, kako ne le, da Hitler ni zapustil prizorišča, ampak je podelitev zlate kolajne temnopoltemu atletu spremljal stoje. Obtožba, da mu Hitler ni stisnil roke, je brez osnove, glede na to, da protokol tega ni predvideval za nobenega tekmovalca (ker je prvi dan iger stisnil roko le nemškim atletom, mu je olimpijski komite dal dve možnosti: ali stisne roko vsem dobitnikom medalj ali sploh nobenemu športniku. Hitler je izbral drugo možnost). Owens je v svoji avtobiografiji zapisal takole: “Ko sem stopil z zmagovalnega odra, sem šel mimo častne tribune, da bi se vrnil v slačilnico. Nemški kancler je uperil pogled vame, vstal in me pozdravil tako, da mi je pomahal. Isto sem storil tudi sam, da bi vrnil pozdrav. Mislim, da so novinarji in pisatelji pokazali slab okus, ko so potem iznašli neko sovraštvo, ki ga sploh ni bilo”.
Film o olimpijskih igrah je Hitler nato zaupal svoji ljubljeni režiserki Leni Riefenstahl, ki je napravila film Olympia, ki ga največji filmski kritiki imajo za mojstrovino. Režiserka je Owensa postavila za osrednjega junaka svojega filma, Führer ni protestiral. To moramo povedati v prid resnice, ki mora biti tudi v zgodovinopisju najvišje dobro.
In še druga plat medalje, kjer se je kot rasist izkazal tedanji ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, ki uživa status ikone demokratičnega napredka. Ko se je junak berlinskih olimpijskih iger vrnil v ZDA, so mu množice v New Yorku pripravile veličasten sprejem. Vsi so pričakovali, da bo Owensa, kot je že bila navada tudi za manjše športne uspehe, sprejel prvi mož države ali mu vsaj izrazil uradno čestitko.
Roosevelt pa je bil tedaj sredi volilne kampanje za vnovično izvolitev, na jugu ZDA pa so demokrati vedno bili v manjšini, zato ni želel dražiti tistega dela volivcev, ki ni bil prav nič navdušen nad premočno zmago črnca. Iz Bele hiše tako ni bilo nobenega vabila. Owens seveda ni pozabil poudariti, kako so, vsaj ob tisti priložnosti, vlogo rasistov odigrali Američani, s svojim predsednikom na čelu.
Andrej Vončina
Iz priloge Bodi človek z dne 28. junija 2012
Kdo je bil v resnici rasist leta 1936?