“Pustimo, da nas Bog premaga!”

Pastoralna enota Gorica-Brda – Postni duhovni tris

Pastoralna enota Gorica-Brda, ki združuje goriško duhovnijo ter župnije Števerjan, Jazbine, Pevma, Štmaver, Subida in Podgora, je prejšnji konec tedna uspešno organizirala “postni duhovni tris”.

DUHOVNA OBNOVA

Petek je bil posvečen postni glasbi (članek levo spodaj), v soboto popoldne, 22. marca, pa je prišel v goste mag. Marko Rijavec, idrijski župnik ter znani pesnik in publicist. V poznih popoldanskih urah se je v Močnikovem domu v Gorici najprej srečal z mladimi, nato pa še z odraslimi. V postnem času svetega leta 2025 je spregovoril na temo Na goro z Jezusom. Navzoče je izzival z vprašanji in obenem spodbujal k razmišljanju, vodil jih je na globoko. Skupaj so prišli do spoznanja, da je romanje oz. pot prispodoba za življenje: da je bistveno se odločiti za cilj, vstati in iti, da pot zahteva tudi napor, da na njej srečujemo ovire, da je pot tudi važnejša od cilja. Po branju odlomka iz Markovega evangelija (Mk 9) o spremenjenju na gori je g. Marko poudaril, da Sveto pismo nima smisla, če govori samo o Bogu. Mi vsi smo ustvarjeni po Božji podobi. Vprašanje je torej, kako lahko mi zablestimo in pridemo do tistega sijaja, v kakršnem se je razodel Jezus. Ker je On prišel med nas, “je naše življenje že zdaj spremenjeno, lepo”. Ko pa smo na vrhu gore in vse ne gre, kot smo si domišljali oz. načrtovali, je pomembno, da nismo prestrašeni in trmasti, kot so sprva bili učenci, ko so ob Jezusu videli Elija in Mojzesa. Oblak jih je obsenčil in iz njega se je zaslišal glas: “Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!” Nekaj podobnega se je zgodilo na Oljski gori, je povedal p. Marko. Tam je Jezus goreče prosil, da bi šel kelih mimo njega. In vendar je “izgubil, bil poražen”. Ko hodimo proti vrhu in se spusti megla, je kdaj tudi potrebno se vrniti nazaj. “S porazom se večkrat več naučimo kot z zmagami.” Temu, kar vemo, da moramo storiti, se zaradi strahu ali udobja radi izmikamo, in vendar je pomembno, da gremo tudi proti sebi, da naredimo tudi nekaj, kar nam škodi, če vemo, da to moramo narediti. V rokah imamo Božjo besedo, “zemljevid z markacijami”, točno vemo, kaj moramo narediti, kam moramo iti, zato ne vztrajajmo pri svojem, temveč začnimo poslušati, premagajmo sebe, “pustimo, da nas Bog premaga”. Ko mu bomo to dovolili, bomo zableščali. Z Veliko nočjo je Bog dokazal, da je močnejši od človeka, “nimamo šans ga premagati”, on je vztrajen in potrpežljiv, “Božja ljubezen zmaga!” Ko nas zato kdo pokliče, vstanimo in pojdimo! “Saj lahko delamo, kar želimo, a vemo, da je treba iti tja, kamor nas kliče On.” To je naša pot! Zato se kar odpravimo na romanje! Tam pustimo, da nas Bog “pobarva v bolj svetle, velikonočne osebe”. Da bi imeli pogum to storiti, se lahko večkrat odpravite na romanje, je še dejal g. Rijavec. “Romate lahko tudi od doma do župnije, do soseda, s katerim ste se skregali … Odpravite se in pojdite! Pustite se premagati Bogu, ki vas kliče na pot, in boste prišli v Veliko noč! Srečno pot!” je sklenil p. Marko, ki je s svojimi besedami ponudil odlično izhodišče za nedeljsko romanje.

NA SVETI GORI

Zaradi neugodnega vremena v nedeljo, 23. marca, sta peš romanje in križev pot žal odpadla. Lepo število vernikov iz vseh župnij pastoralne enote pa se je iz doline vseeno povzpelo na Sveto Goro, katere vrh je bil ovit v gosto meglo. “Naredil se je oblak in jih obsenčil…” (Mk 9,7) Zbranim pri romarski sveti maši (iz različnih župnij je prišlo skoraj 20 ministrantov in lepa skupina pevcev, ki so na koru peli ob organistu Davidu Bandlju) v svetoletni baziliki je g. Marijan Markežič, župnik pastoralne enote, v uvodnem nagovoru dejal, da Mariji ponavadi prinašamo naše težave in potrebe, “prav pa je, da ji izrečemo tudi ‘hvala’ za to, kar smo z Božjo in Njeno pomočjo uspeli narediti, pa tudi, da bi to, kar smo že začeli, naredili še bolje”, saj je “naša naloga prinašati pozitivne, dobre in bogate sadove”. Glavni mašnik, pater Bogdan Knavs, predstojnik samostana, je v homiliji dejal, da tretja postna nedelja še posebej kliče k spreobrnjenju. Vsi namreč radi odlašamo, prestavljamo, čakamo do zadnjega. In vendar čas lahko tudi zmanjka. Romanje je zato lahko lepa spodbuda, da vidimo, kako gledamo na življenje, na pot. “Če res preveč odlašamo, je kar nevarno. Sicer pa je Bog potrpežljiv.” V evangeljskem odlomku smo slišali o nerodovitni smokvi, ki ji je bilo prizaneseno. “Tudi Bog tako ravna z nami … in nam daje novo priložnost.” Z Božjo pomočjo in milostjo lahko zares gremo naprej, vidimo, kaj je najbolj potrebno obrezati in odstraniti; posvetimo se dobrim delom, postu in molitvi! Lahko se postimo tudi grdih izrazov in besed ter komu podarimo prijazno, hvaležno, spodbudno besedo. Molimo ne le zase, temveč tudi za tiste, s katerimi imamo morda težave. “Vsi smo Božji otroci.” Vsi smo v stiskah in težavah, “pomagajmo jim, prosimo Božjega blagoslova!” P. Bogdan je sklenil pridigo z mislijo ameriške pisateljice Helen Adams Keller, prve gluhe in slepe osebe, ki je uspešno diplomirala in med drugim zapisala: “Najlepše stvari je treba čutiti s srcem!” Zadnji poziv na romanju, na poti proti velikonočni zarji, je torej bil: Gospod naj odpre naše srce, da bomo znali čutiti z njim in biti drug z drugim ljubeznivi.