Pričujemo s svojim življenjem
Oktober, ki je misijonski mesec in mesec, posvečen Kraljici rožnega venca, nas v tem času velike zmede, vojn, naravnih nesreč ter raznih političnih in gospodarskih zapletov, groženj vabi kot še nikoli doslej, da smo misijonarji, misijonarke. Da vsak po svojih močeh v svojem okolju gradi Božje kraljestvo, ki se neslišno širi in premaguje zlo, hudobijo, krivice, sovraštvo.
Poklicani smo, da sejemo zrna dobrohotnosti, odpuščanja, pomoči, potrpežljivosti in gradimo boljšo družbo. Da molimo za bližnje in tudi neznane ljudi, jih priporočamo nebeškemu Očetu, ki bo v svoji obilni ljubezni že imel pravi način za pomoč vsakomur. Seveda nas On, ki je Ljubezen sama in Svoboda, ne sili, da bi mu sledili. Spoštuje našo svobodo. In kot usmiljeni Oče nas čaka, da se povrnemo k njemu, in nam ponuja možnosti za to.
Pa bo kdo rekel: Ja, kaj pa misijoni? Evropa, naša zahodna civilizacija, ki se je oddaljila od Boga, od krščanstva, to so postale misijonske dežele … Slišala sem o poganskih obredih nekje v Italiji; na stotisoče, milijone ljudi sledi tako modernim “influencerjem” po spletu, nekateri se zatekajo v jogo, budizem, naravna verstva … Takim “nekdanjim” kristjanom bi rekla: NESPAMETNI, ko pa imamo edinstvenega Gospoda Jezusa Kristusa, prvega misijonarja, ki je tudi po dva tisoč letih zelo sodoben. Takega zgleda, kot je njegov, ni dal še nihče. On hodi z nami in nas opogumlja: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” Vabi nas, da smo njegovi preprosti misijonarji.
V Burkina Fasu sem osebno doživela živo krščansko občestvo: polne cerkve pri mašah, navdušene katoliške laike, veliko novih duhovnih poklicev. Taka živa Cerkev lahko še nam pošilja misijonske delavce iz svojega obilja.
Pri kapucinih v Gorici poznam br. Manuela iz Angole, ki že več let deluje tu. Odlično govori italijansko in misijonari v naši razkristjanjeni družbi. Ko mašuje med tednom zjutraj v skoraj prazni cerkvi, ne izgubi navdušenja in dela naprej v Gospodovem vinogradu.
Pri Sv. Ani v Gorici se je po smrti don Diega izpraznilo župnišče. V njem so se naselile indijske redovnice, ki sedaj vodijo župnijo: pomagajo družinam, obiskujejo osamljene, ostarele po domovih … Tudi taka je naša stvarnost v globaliziranem svetu. Zato trdno “stati inu obstati”, saj je vsak od nas poklican, da poglobi svojo vero in gre kot misijonar – pričevalec za Gospodom.
