“Pri svoji časti obljubljam ...”

Gorica / Obnovitev obljub goriških skavtov

Ob koncu druge svetovne vojne je bila Gorica globoko ranjena, pod nadzorom zavezniških sil, s še negotovo usodo. A mladi so se lahko končno svobodno gibali, začeli so sanjati o novih prijateljstvih in pustolovščinah. Nekateri mladi duhovniki so v mestu vzbudili zanimanje za skavtizem in začela se je “velika igra”. Nastale so prve skavtske skupine italijanskih katoliških skavtov (Gorizia I, II, III, IV in V). Nedelja, 13. oktobra 1946, je za goriški skavtizem zgodovinski mejnik: v parku za duhovniškim domom v Semeniški ulici so namreč potekale prve skavtske obljube. Ta korak je naredilo devet mladih v kratkih hlačah in z ruto okrog vratu. Na isti dan leta 1996, ob 50. obletnici prvih goriških obljub, se je v istem kraju srečalo okrog 30 starih skavtov, da bi se skupaj spomnili obletnice in obudili spomine na začetek vzgojne izkušnje, ki jih je zaznamovala. Odtlej se 13. oktobra vsako leto srečujejo v istem parku, da bi se spomnili umrlih skavtov-bratov in pa obljube, obenem pa predajajo štafetno palico rodovom, ki danes živijo to izkušnjo in si prizadevajo, da bi organizacija še naprej rastla in se razvijala v zavesti, da so današnji skavti sad zgodovinske poti, za kar so hvaležni Gospodarju Življenja, ki jih je poklical na to pot. V tej zgodbi so korenine goriškega skavtizma, ki je tako ali drugače oblikoval in zaznamoval več kot 70-letno podobo Goriške. Tudi iz vrst italijanskih skavtov so namreč zrasle osebnosti, ki so prispevale h kulturni, verski, politični in družbeni rasti mesta ob Soči.

Tradicionalno srečanje je 13. oktobra potekalo tudi letos, prisotni so bili tudi več kot 90-letni člani, pa vse do mlajših in sedanjih voditeljev. Zraven so povabili tudi predstavnike slovenskih skavtov, člane Klana aktivnih odraslih skavtov (KAOS). Na pobudo združenja Memoria viva, ki skrbi za dokumentiranje in promocijo skavtizma, so se pod večer zbrali v mediateki Ugo Casiraghi na Travniku, kjer so si ogledali nekaj arhivskih filmskih posnetkov iz prvih desetletij. Nato so šli do Marijine votline v parku za duhovniškim domom, kjer so vsi skupaj peli in molili, prisluhnili Božji besedi in pa – to je bil seveda najbolj svečan trenutek – obnovili skavtsko obljubo. V italijanščini in slovenščini. Skavtska obljuba je preprosta, in vendar zahtevna. Z njo se vsak član obveže, da prepoznava temeljno vez z Bogom, s čigar pomočjo bo služil Njemu in domovini, pomagal svojemu bližnjemu ter spoštoval skavtske zakone, ki slonijo na časti, zaupanju, zvestobi, solidarnosti, prijateljstvu, bratstvu, plemenitosti, delavnosti, čistosti, spoštovanju narave, staršev in predstojnikov. Skavt je tudi tisti, ki “v težavah žvižga in poje”. Skrivnost skavtske metode je prav v vrednotah, ki jih poudarjajo obljuba in zakoni. Skavt je namreč nekdo, ki se v duhu izvornega skavtizma, kot si ga je zamislil ustanovitelj Baden Powell, zavzema za dobro: vsak dan mora storiti dobro delo za druge, biti mora “usposobljen”, da je lahko koristen, na razpolago vsem, ki potrebujejo  pomoč. Občutek, da je del take družine in da je kot član skupnosti sposoben vsega tega, ima veliko vrednost v vzgoji in rasti mladega: daje mu pogum, da v okolju, kjer deluje, o omenjenih vrednotah priča in jih tudi živi. Dar je velik, človeška izkušnja pristna in globoka, prav zato je velika tudi odgovornost, da bi z okrepljenim upanjem še naprej vzgajali mlade v zrele in samostojne osebnosti.