Pri GMD izšle še neobjavljene poezije pesnika in duhovnika Lada Piščanca
V soncu tvojem ves težak medlim je naslov drobni knjižici, ki je izšla decembra v zbirki Goriške Mohorjeve družbe in prinaša še neobjavljene poezije pesnika in duhovnika Lada Piščanca, Tržačana po rodu, ki je bil 4. februarja 1944 ustreljen kot žrtev partizanskega maščevanja po nemškem napadu na partijski šolski tečaj v Cerknem skupaj z drugimi 14 domačini.
Lado Piščanc spada med t. i. “zamolčane” pesnike. To je skupina pesnikov, ki so bili umorjeni med drugo svetovno vojno ali takoj po njej in so pripadali tedanji najmlajši generaciji slovenskih književnikov; nazorsko je večina zamolčanih avtorjev pripadala katoliški smeri in je sodelovala v protikomunističnih enotah, nekateri izmed teh pa so padli tudi v partizanskih vrstah. Prvi je o njih pisal Tine Debeljak, kasneje pa še France Pibernik. Že Debeljak je Lada Piščanca uvrstil v skupino zamolčanih avtorjev in ga predstavil skupaj z ostalimi (France Balantič, Stanko Vuk, Franček Prelog, Lojze Grozde in France Kremžar) v Slovenčevem koledarju za leto 1945.
Lado Piščanc je svoje prve pesmi objavljal od leta 1938 v listu Mladika, v času vojne je tudi že pripravljal prvo pesniško zbirko Pesmi zelene pomladi, ki pa mu je ni uspelo izdati, ker ga je smrt prehitela. Za izdajo pesniške zbirke je po vojni leta 1950 poskrbela sestra, pisateljica Zora Piščanc.
Tokratna pesniška zbirka prinaša še neobjavljene poezije Lada Piščanca, ki jih je urednici Goriške Mohorjeve družbe Majdi Cibic zaupal zborovodja in organist Edi Race, doma iz Rodika, dober prijatelj in zaupnik istrskega kaplana in pesnika Alojza Kocjančiča. Alojz Kocjančič in Lado Piščanc sta bila sošolca v semenišču, zelo dobra prijatelja, skupaj sta pela v kvartetu ter si v času med vojnama veliko dopisovala in izmenjavala mnenja o napisanih verzih. Alojz Kocjančič je Ediju Racetu zaupal Piščančeva pisma, med katerim je bilo kar nekaj neobjavljenih poezij.
Pesmi so v zbirki urejene tematsko, iz njihovih verzov pa veje izredno rahločutna in občutljiva osebnost Lada Piščanca, ki je bil po eni strani močno navezan na svoje naravno okolje, po drugi pa je podobno kot drugi pesniki-duhovniki čutil razdvojenost med svojim duhovniškim klicem in ljubezenskimi občutji. Neobjavljene poezije odpira sklop izpovednih pesmi, v katerih se pesniku toži po “rožni, prožni mladosti”, a se veseli srečanja, “ko roko svojo mi je On podal”. Sledijo ljubezenske poezije, v katerih se prav tako spominja mladostniških drhtečih pomladnih cvetov in strastnih trenutkov, ki pa jih je v zrelih letih nadomestil z ljubeznijo do Njega. Podobno kot v drugih izpovedih iz prejšnje pesniške zbirke je del poezij posvečenih tudi odnosu z naravo, ki se v Piščančevih verzih prikazuje v ritmu ptičjih spevov, murnovih večernih zborov in žuboreče pomladi. Sledita še sklopa refleksivnih in religioznih poezij, v katerih “segla je vendar na srce tišina” in v katerih se njegov nemir vendarle poteši v katedrali miru.
Knjižica prinaša v začetku še spremno besedo urednice Majde Cibic ter v zaključnem delu intervju z Edijem Racetom, ki osvetli nekatere vidike prijateljskih vezi med Alojzom Kocjančičem in Ladom Piščancem.
V objavljenih poezijah sicer ne gre iskati nekega posebnega estetskega doživljanja, kar nam kaže dejstvo, da jih že sam Piščanc ni uvrstil v svojo zamisel pesniške zbirke, so pa pomemben pričevalec dopisovanja med dvema prijateljema, pesnikoma, duhovnikoma, ki sta si delila izkušnjo zatiranja, mračnega časa fašističnega nasilja, hrepenenja po miru in svetlobi in ki sta v svoji verski predanosti našla pomiritev za notranje strasti in hrepenenja.
