“Prevelik človek za svoje sodobnike”

Krožek Anton Gregorčič in Kulturni center Lojze Bratuž sta prejšnji teden povabila – v sodelovanju s Celovško Mohorjevo – na srečanje pod lipami znano slovensko novinarko, televizijsko voditeljico in zgodovinarko dr. Rosvito Pesek. Potem ko jo je v imenu prirediteljev pozdravil Marijan Terpin, je vodstvo večera prevzela goriška novinarka Erika Jazbar. Ta je odlično gostjo predstavila kot doktorico znanosti in najboljšo televizijsko časnikarko v Sloveniji, “ker je jasna, neposredna, konkretna, vztrajna pri vprašanjih in – kar je najpomembnejše – intelektualno poštena. Je tudi najboljša poznavalka slovenske pomladi, poosamosvojitvene politike in njenih protagonistov, je dejala Jazbarjeva, saj je pripravila tudi več dokumentarnih filmov, prvi slovenski vladi je posvetila tudi posebno monografijo. “Strokovno podkovana in zelo lepo berliva” ter “jasna, konkretna in neposredna” je tudi knjiga o Pučniku, pravo znanstveno zasnovano delo, o katerem je bil govor na goriškem večeru 2. aprila v komorni dvorani KC Bratuž. Vsebuje dokumente, pričevanja in fotografije iz bogatega življenja “očeta naroda, motorja slovenske samostojnosti, pa tudi političnega emigranta in disidenta, ki je bil v času Jugoslavije dvakrat zaprt in je svoja najlepša leta preživel v zaporu”. Kot emigrant je v Nemčiji delal in študiral, diplomiral in doktoriral, poučeval na univerzi in se upokojil. Namesto da bi užival pokoj, se je v letih osamosvojitve vrnil v domovino, kjer je bil eden ključnih protagonistov slovenske pomladi.
Rosvita Pesek je v prvem delu orisala življenje Jožeta Pučnika kot žrtve režima, ki je na Slovenskem vladal po drugi svetovni vojni, kot človeka akcije in političnega stratega po rojstvu slovenske demokracije leta 1990. Že kot otroka so ga prijatelji opazovali kot izredno načitanega, tistega, ki je bil zmeraj veliko pred njimi. Prvič je prišel v spor z režimom in ga je zaslišala UDBA pri 19 letih; gimnazijci so pisali tajno glasilo Iskanja, katerega uvod v prvo številko je napisal prav Pučnik. Ko je izvedel, da ga bodo izključili iz šole, se je izpisal sam. V vojski se je izkazal za izrednega stratega, bil je deležen izrednih pohval, nagradnega dopusta in predčasnega izpusta. Njegova ljubezen je bila primerjalna književnost, ki se je kmalu prelevila v ljubezen do filozofije. Vedno bolj se je začel vključevati v debatne večer; okrog njega se je zbiral krog takratnih esejistov, piscev, kulturnikov, slikarjev in drugih. Bil je debatni klub, kjer so cele noči govorili o tem, kakšen je sistem, kaj bi bilo treba spremeniti. Začeli so objavljati. Ker se je bližala diploma in je bil zaradi izvrstnih rezultatov predestiniran, da postane asistent na filozofski fakulteti, se je vključil tudi v KP Jugoslavije. To je pri literarnih prijateljih naletelo na velike očitke, on pa je dejal, da bo poskušal s svojimi idejami spremeniti to organizacijo. Med drugim je menil, da ne morejo biti komunisti najslabši študenti, ampak samo tisti, ki so najboljši. Nenehno je opozarjal na razkorak med idejo komunistične revolucije in sistema ter prakso. “Govoril je zelo preproste stvari: če imamo zapisano, da ima oblast delavski razred, potem dajmo oblast delavskemu razredu. Partija naj neha biti avantgarda delavskega razreda”. Za revijo 57 je napisal vrsto spisov in razmišljanj. Zaradi tega sodelovanja je bil leta 1958 zaprt. Marca 1959 je bil obsojen na devet let strogega zapora. Postal je “državni sovražnik prvega reda”. O mariborski kaznilnici je napisal le to, da so bile “razmere strašne, režim pa svinjski”, neumorno so ga pretepali tudi v kaznilnici na Dobu. Spoznal je tržaško pesnico Ireno Žerjal, rojstvo sina Gorazda (ki je bil na goriškem večeru prisoten z enim izmed svojih otrok; op. p.) je doživel v ječi. Ko je spet prišel na svobodo, se je kmalu, razočaran, odselil v Nemčijo. V Hamburgu je bil pristaniški delavec, nato je delal v cinkarni, obenem je na univerzi študiral sociologijo, filozofijo in pedagogiko ter študij sklenil z doktoratom. Dobil je mesto docenta za sociologijo na Univerzi v Lüneburgu, kjer se je leta 1989 upokojil kot višji akademski svetnik. V drugi polovici 80. let se je spet vključil v politiko. Leta 1987 je v znameniti 57. št. Nove revije, “najbolj fotokopiranem dokumentu v Jugoslaviji”, objavil enega ključnih prispevkov, že leto prej pa je v intervjuju s Kermaunerjem spregovoril o tem, kakšno prihodnost vidi za slovenski narod. Iz omenjene revije je izšel t. i. politični program opozicije. Ker se nihče od Demosovih veljakov ni želel spustiti v predsedniško bitko s favoritom Kučanom, se je za to potezo odločil Pučnik. Predsednik RS je postal Kučan, na prvih demokratičnih volitvah za Družbenopolitični zbor pa je zmagal Demos, ki ga je vodil Pučnik. Sledili so plebiscit in osamosvojitev, pri katerih je bil ključni akter, nato pa postopen razpad Demosa, podpora Drnovšku, umik iz politične arene, smrt leta 2003.
Rosvita Pesek je svoje bogato pripovedovanje, ki so ga številni navzoči živo spremljali, dopolnila s številnimi podatki in anekdotami, pa tudi fotografskimi in video posnetki. Med drugim je podčrtala, da je Pučnik videl veliko dlje kot drugi; zato se je “njegovo ime usodno povezalo z besedami Slovenija, usoda, domovina, demokracija”. Imel je vizijo, bil je premočrten, znal je brez strahu povedati resnico, je še dejala. Hubert Požarnik je o njem dejal dejal, da so tako čvrsti značaji, kot ga je imel Pučnik, redki: “Bil je pravzaprav prevelik človek za svoje sodobnike”. Pučnik je bil “sporen celo življenje”, verjetno pa je bil “eden najbolj inteligentnih, bistrih in vizionarskih ljudi, kar smo jih Slovenci imeli”, je sklenila novinarka. 

DD

Rosvita Pesek v Gorici o Jožetu Pučniku

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme