Prevajalec kot kulturni posrednik v ospredju srečanja v TKS
V svetu, kjer je umetna inteligenca vse bolj razširjena, postaja vloga književnega prevajalca zmeraj bolj dragocena – in hkrati ranljiva. Dogodek Strasti in pasti prevajanja, ki je potekal v okviru mednarodnega cikla Prevajalska transverzala, dokazuje, da prevajalec ni le strokovnjak za jezik, temveč ključni kulturni posrednik med svetovi, literaturami in identitetami.
Dogodek je potekal v četrtek, 8. maja, v prostorih Tržaškega knjižnega središča. Na njem so sodelovali priznani književni prevajalci in predstavniki založniške stroke. Ti so Tanja Petrič, predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev (DSKP), Patrizia Raveggi, italijanska prevajalka in dobitnica Lavrinove diplome, Gašper Malej, pesnik, esejist in prevajalec, Martina Kafol in Nadja Roncelli pa sta nastopili kot založnici, ki se ukvarjata s perečo tematiko.
“Prevajanje zahteva veliko truda,” je povedala Tanja Petrič. “Ker sem zelo zasedena z vodenjem društva, je sedaj zame prevajanje na drugem mestu.” Danes je namreč veliko prevajalcev razpetih med profesionalno predanostjo in dejanskimi možnostmi preživetja znotraj stroke. Dogodek je torej poudaril večplastno problematiko sodobnega književnega prevajanja: od pogojev dela in pomanjkanja mladih kadrov do vprašanja odnosa med človekom in strojem.
Govor je bilo tudi o umetni inteligenci: “Opažam, da je zmeraj več založb, ki ponujajo pogodbe za popravo že prevedenih besedil, verjetno z umetno inteligenco, ne pa za konkretno prevajanje. Taka zaposlitev je slabo izplačana, poleg tega je zelo zahtevna,” je opozorila Patrizia Raveggi. “Pravijo, da je umetna inteligenca naša bodočnost. S tem se ne strinjam,” je dodala Martina Kafol. Z njo se je strinjala tudi Nadja Roncelli: “Grozno je, da se umetna inteligenca uči in dopolnjuje z našimi popravki. Na tak način bomo popolnoma izgubili določene like, kot so prevajalci.”
Nastala je etična dilema: “Ne gre za vprašanje, ali smo za ali proti umetni inteligenci. Gre za vprašanje avtorskih pravic,” je poudarila Tanja Petrič. “Avtorske pravice niso zaščitene oziroma jih ne spoštujejo. Prav zaradi tega so pred kratkim tožili Zuckerbergovo Meto, ki je kradla podatke. Združenja pisateljev zahtevajo več transparentnosti in izplačila svojih avtorskih pravic.”
Med večerom je tekel govor o vrednotah. Nadia Roncelli je pozvala prisotne, ali želijo imeti opravka s človekom ali strojem: “Raje objavimo manj prevodov, a da so ti kakovostni. Gre za zaščito ustvarjalnosti.” Tudi Tanja Petrič je odločno dejala: “Vse javne institucije morajo varovati človeško ustvarjalnost in investirati v žive prevajalce.” Gašper Malej pa je pri tem skeptično dodal: “To bi bilo lepo, ampak dvomim, da se bo uresničilo.”
Ob pomanjkanju prevajalcev, zlasti na relaciji slovenščina – italijanščina, nastaja resnična vrzel. “Zgleda, da je v zadnjih časih izšlo zmeraj več slovenskih knjig v italijanskem prevodu. Prevajalcev pa je malo in so preobremenjeni ali imajo drugo zaposlitev,” je pojasnila Martina Kafol. Rešitev vidi v organizaciji delavnic, ki bi mladim približale prevajalstvo kot poklic. “Naše društvo vsako leto ponuja nagrado za mladega prevajalca. Žal je predlogov zmeraj manj. Vedno manj mladih študira tuje jezike, verjetno zaradi negativnih predstav, da ta sektor ne nudi priložnosti za zaposlitev,” je opozorila Tanja Petrič. “Mladi ne sledijo svojim zanimanjem, ampak študirajo to, kar mislijo, da se jim finančno splača. Prav zato potrebujemo mentorje in založnike, ki bi jih finančno spodbujali.”
Delavnice prevajanja so potemtakem odlična zamisel, ki bi mlade v tej stroki podprla.
