Predstavitev zbirke Davida Bandlja, v kateri je poezija spomenik spominu

“Ta knjiga ima izjemen pomen, še posebej v današnjem zgodovinskem trenutku, saj obravnava temo šoe in razmišlja o pomenu holokavsta za avtorja. Danes, v tem zgodovinskem trenutku se lahko žrtev in morilec zlahka prekrivata, zaradi tega ne smemo pozabiti na pretekle tragedije.” S temi besedami je urednik založbe qudulibri Simone Cuva uvedel predstavitev knjige z naslovom Undici anni e mezzo di silenzio slovenskega goriškega pesnika Davida Bandlja. Prevod slovenske pesniške zbirke, za katero je prispeval spremno besedo Igor Grdina, prevedla pa jo je Aleksandra Devetak, je pred kratkim izšel pri omenjeni italijanski založbi. Predstavili so ga v četrtek, 30. oktobra, v knjigarni Ubik v Trstu v sklopu niza dogodkov Preberi knjigo, spoznaj slovenskega avtorja, ki ga koordinira Elena Cerkvenič.

Z avtorjem se je na dobro obiskanem večeru pogovarjala kulturna delavka Anna Piccioni. Uvodoma je pojasnila, da ko se srečamo s poezijo, stopimo v notranji svet pesnika, v globino njegove duše. Treba je prisluhniti čustvom pisca in bralca ter najti ravnovesje med njima. Ob branju Bandljeve zbirke nas prevzame moč besed, je poudarila, saj v svoji preprostosti nosijo izjemno sugestivnost. Opisovati grozote holokavsta je težko, a avtor nas v pesmih vodi skozi ta svet z občutljivostjo in jasnostjo. V njih se prepletajo glasovi žrtev in storilcev, razkrivajo nečlovečnost. “Ta zbirka je več kot sama poezija, je spomenik spominu, ki nas opominja, da spomina ni nikoli dovolj,” je še povedala.

V nadaljevanju je Bandelj najprej pojasnil, da naslov zbirke izhaja iz misli, ki se je porodila med potovanji spomina v Auschwitzu. Nekdo je takrat povedal, da če bi za vsako žrtev holokavsta molčali eno minuto, bi skupaj molčali enajst let in pol. Ta pretresljiva misel ga je tako prevzela, da je postala izhodišče zbirke. Ta dolga tišina pa je tudi paradoksalna, je pojasnil, saj mi, ki poznamo te dogodke, si enajst let molka ne moremo privoščiti. “Naša dolžnost je govoriti, se spominjati teh grozot in prenašati te zgodbe naprej.” Beseda je tekla tudi o projektu Vlak spomina, ki daje možnost dijakom, da spoznajo grozote koncentracijskega taborišča. To so “potovanja spomina”, ki jih dijaki doživljajo vsak na svoj način, globoko, a s spoštovanjem.

V knjigo je avtor namenoma vključil tudi zgodbe, ki jih poznamo iz drugih pričevanj in ki so ga globoko zaznamovale. Poleg tega pa v svojih poezijah ni želel ustvariti razmejitve med krivci in žrtvami, temveč raziskati človeško plat. Vključil je zgodbe in občutja železničarjev, tistih, ki so zgradili krematorijske peči, vseh tistih, ki so na neki način le opravljali svoje delo, kdo ve pa, ali so se zavedali, čemu so priče. Pesnik se v svojem delu sprašuje tudi, kako bi se obnašali mi, ko bi se to zgodilo nam. Bralcu daje možnost svobodno občutiti poezijo. V nekaterih pesmih se razkrije tudi ženski glas, ki ga pesnik predstavi kot zgodovino ali pa smrt, bralcu pa prepusti svobodno interpretacijo.

David Bandelj je na predstavitvi še povedal, da je knjiga nastala s potovanj spomina z mladimi, iz poslušanja pričevanj, ki jih je danes vse manj. Mladi, polni vprašanj in začudenja, so bili po njegovih besedah resnični sopotniki tega projekta. Njihova čustva, solze in tišina so postali del samega besedila. Poudaril je tudi, da je o teh tragičnih dogodkih izjemno težko govoriti, ne da bi zapadli v patetiko. “Skozi tišino teh krajev lahko začutimo, kako močno ta zgodovina še vedno živi v nas. Poezija je način, kako ohraniti človečnost, kako ostati pozoren in čuteč, zvest spominu,” je sklenil David Bandelj.