Predstavitev publikacije nadškoga Redaellija “Gorica, mesto miru v središču Evrope”

V nizu Evropa, kulture v dialogu. Premagati meje, da bi postali prestolnica evropske kulture, ki so ga v zadnjem letu organizirali goriška nadškofija, tednik Voce Isontina, skupnost I Visionari in Città dell’Uomo APS v sodelovanju z Zadrugo Goriška Mohorjeva, SKGZ, SSO, Kulturnim centrom Lojze Bratuž, Kulturnim domom Gorica, Inštitutom za družbeno in versko zgodovino ter Furlanskim filološkim društvom, so v letu evropske prestolnice kulture, ki je zaznamovalo tudi krajevno Cerkev, stopili na goriške odre kard. José Tolentino de Mendonça, novinar in esejist Paolo Mieli, nekdanji predsednik dežele FJK Roberto Antonione, evropska komisarka Marta Kos, nekdanji predsednik italijanske vlade Paolo Gentiloni, predsednik Katoliške akcije Giuseppe Notarstefano ter kard. Luis Antonio Tagle. Na zadnjem izmed srečanj je 2. decembra v centru Bratuž nadškof Carlo Maria Roberto Redaelli predstavil svojo publikacijo Gorica, mesto miru v središču Evrope. Pogled škofa.

Po pozdravnih besedah urednika škofijskega tednika Maura Ungara, Danjele Klanjšček v imenu KCLB in občinske odbornice Silvane Romano je msgr. Redaelli v pogovoru s časnikarjem dnevnika italijanskih škofov Avvenire Paolom Lambruschijem in novinarko Eriko Jazbar, po Odi radosti, ki jo je ob instrumentalni spremljavi in pod vodstvom Damijane Čevdek Jug v treh jezikih zapel Otroški zbor Emil Komel, povedal, da je ob prihodu iz Milana v Gorico pri tukajšnjih prebivalcih najprej zaznal občutek vernosti in zakoreninjenosti v tradicije, ki so pomembne pri ohranjanju lastne istovetnosti. Močne in neprecenljive korenine imamo v Ogleju, je dejal. V tem kontekstu si nadškof prizadeva, da bi se naš prostor odprl navzven z močnimi temami, ki ga zaznamujejo, kot so npr. identiteta, pripadnost, kultura, sožitje, mir. Gorica se prepoznava kot mesto bratstva. V Evropi plačujemo “davek”, da smo bili preveč stoletij kristjani: Cerkev je v družbi dejansko neobhodno potrebna, in vendar ljudje ohranjajo neko razdaljo. “Pojem laičnosti in verske svobode je odkrilo krščanstvo …” V prijavni knjigi GO! 2025 katoliška Cerkev sploh ni omenjena, “tudi to je lahko spodbuda, da si zavihamo rokave”. Gorica priča o tem, da moramo spoštovati drug drugega, različne identitete in mnenja, ki se prepletajo tudi s čustvi, “nismo samo razumska bitja”. Napačno je imeti statično vizijo stvarnosti, kajti “življenje je dinamizem”. Pripravljeni moramo biti drugega – tudi priseljenca – poslušati in sprejemati, “ne smemo poenostavljati, nihče nima rešitev v rokavu, nujno pa moramo potrpežljivo sodelovati”. Cerkev skuša biti pozorna do ljudi v stiski, v ta namen tudi izobražuje prostovoljce, seveda pa sodeluje s krajevnimi upravami. “Ne moremo pa pustiti pri kraju ljudi, ki nimajo kaj jesti oz. kje spati.”

Knjižica msgr. Redaellija je osebna analiza škofa, ki je leta 2012 prišel med nas. V njej obravnava univerzalne in krajevne teme, razmišlja o tem, kaj lahko Gorica ponudi našemu času, ki ga tarejo delitve, napetosti, vojne. Posvetil jo je pokojnima g. Bogdanu Vidmarju in diakonu Renatu Nuceri, dragocenima sodelavcema, ki sta znala gledati onkraj ustaljenih obrazcev ter sta v evangeljskem duhu vztrajno in tiho presegala meje za dobro vseh. Delati za mir namreč ne pomeni samo govoriti o miru, pomembno je ohranjati odprta vrata, biti spoštljivi in pozorni do zgodovine, do čustev ljudi. Naša zgodovina dokazuje, da lahko obstaja krivična meja, ki je ni mogoče izbrisati, lahko pa jo presežemo, je zatrdil nadškof. Obstajajo različne kulture in tudi različne občutljivosti. Tudi leto evropske prestolnice kulture, ko smo pridobili vidljivost in prepoznavnost, bi lahko izkoristili tako, da bi pokazali, kako sta dve mesti lahko sredstvo miru. “Drugače je govoriti o miru v Bologni, Neaplju, Firencah, Turinu ali pa tu pri nas …” Zato še naprej presegajmo meje, “zakaj ne, morda tudi s kančkom norosti”.