Predstava Svinje med tržaškim občinstvom požela uspeh

Protagonistki najnovejše abonmajske premiere Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, ki je krstno zaživela v petek, 6. decembra, v mali dvorani tržaškega Kulturnega doma, sta članici SSG-jevega ansambla Nikla Petruška Panizon in Tina Gunzek. Režiser Primož Ekart je na novinarski konferenci povedal, da si je želel delati z njima, že odkar ju je videl skupaj na odru. Za igralki je izbral dramo Svinje enega najuspešnejših hrvaških dramatikov Tomislava Zajca. Gre za dokaj nenavaden tekst o odnosu med čudaškima sestrama, ki skupaj živita na osamljeni svinjski farmi.

Zajčeva drama vsebuje kar nekaj absurdnih elementov, o čemer priča že dejstvo, da imata obe junakinji enako ime, točneje Ibru in Mala Ibru. Obe sestri kažeta očitne znake duševne neuravnovešenosti. Ibru je upraviteljica svinjske farme in s svojimi replikami večkrat daje slutiti, da ima svinje pravzaprav raje od ljudi. Mala Ibru pa je sanjačica in umetnica, za katero sta obe sestri prepričani, da je njeni profesorji ne znajo dovolj vrednotiti. Avtor se je ob obravnavanju zahtevnih tematik, kot sta nasilje v družini in osamljenost, posluževal tudi humorja. Zgodba dveh navidezno nedolžnih sester, ki na svojem osamljenem domu morita in zakopavata starejše moške – v drami Svinje so žrtve večinoma profesorji Male Ibru – na primer spominja na klasično ameriško komedijo Arzenik in stare čipke.

Ekart je komično noto svoje uprizoritve okrepil z glasbenimi vložki v kabaretskem slogu: avtor izvirne glasbe je Davor Herceg, za koreografije je poskrbela Rosana Hribar, besedilo songov – ki drami žal ne dajo nikakršne dodatne vrednosti – pa je napisal sam režiser. Scenografija Sare Slivnik – notranjost staromodne in zelo razmetane podeželske hiše – ter kostumi Tine Kolenik so v nasprotju z absurdno vsebino drame zelo realistični.

Tudi zaradi omenjene mešanice žanrov sta imeli igralki vse prej kot lahko nalogo, ki sta ji vsekakor bili kos. Čeprav sta lika na odru samo dva, se v njiju odraža več različnih osebnosti: od osamljenih kmetic prek faliranih umetnic vse do blaznih morilk. Tudi odnos med sestrama se spreminja: Ibru je do Male Ibru dokaj zaščitniška, vendar tudi med njima včasih izbruhnejo divji prepiri. V nekem prizoru si sestri celo zamenjata vlogi in učinkovito upodobita parodijo druga druge.

V svoji izoliranosti sestri pač druga drugi pomenita ves svet. Kot je zapisala dramaturginja predstave Helena Šukljan: “Namestili sta se v lastnih samotah, skrili sta se pred svetom in večno preigravata igro svinjaka in profesorjev ter si s tem ustvarjata svojo resnico, svoj smisel.”

Glavna hiba predstave je najbrž to, da se osredotoča na metaforo slehernikove stiske in osamljenosti – s čimer gledalcu sicer ponuja nekaj dobrih iztočnic za razmislek –, nima pa prave zgodbe. Pretirano bi bilo trditi, da dogajanja sploh ni, zagotovo pa umanjkata dramski vrh in razplet ali pa vsaj nekaj več dramske napetosti. Vsa dejanja dramskih likov so za gledalca težko razumljiva, in četudi je to po eni strani želeni učinek, saj “svojega smisla” očitno niti sestri Ibru ne moreta najti, nas po drugi strani oddalji od dogajanja in povzroči, da do likov kljub večplastnemu prikazu in virtuoznosti igralk ne čutimo ničesar, pustita nas hladne. Zato tudi ob koncu predstave ostanemo hladni.

Predstava Svinje je med tržaškim občinstvom sicer požela precejšen uspeh, saj je Slovensko stalno gledališče zaradi povpraševanja ponovitvam v decembru dodalo še en termin. Ali si jo bo mogoče na tržaškem odru ogledati tudi v letu 2025 oziroma kdaj, še ni znano; konec januarja pa se predstava seli v Kulturni center Lojze Bratuž h goriškim abonentom.