Predavanje o kompleksnosti leta 1954 za Trst in okolico
Lani je poteka 70 let, odkar je Trst s svojim ozemljem prešel pod italijansko oblast. Leta 1954 se je sklenilo prvo povojno obdobje, ki so ga zaznamovali negotovost, nacionalne strasti in ideološki spori. Ker je Trst večkulturno in politično raznoliko mesto, so drugi prihod Italije v naše kraje ljudje doživljali na več načinov. Da bi predstavili pošteno zgodovinsko sliko takratnega dogajanja, je Deželni inštitut za odporništvo in sodobnost v FJK 13. decembra v Novinarskem krožku (NK) priredil zanimivo predavanje z naslovom Trsti leta 1954. Srečanje, na katerem je nastopilo več predavateljev, je potekalo v sodelovanju z NK in NŠK.
Raziskovalci so v svojih prispevkih spregovorili o “reakcijah raznih tržaških duš”, ko je cona A STO leta 1954 prešla pod italijansko oblast. Predavatelji, med katerimi so bili trije Slovenci, so s svojimi raziskavami nudili objektiven pogled na kompleksno dogajanje okrog leta 1954. Srečanje je vodil predsednik NK Pierluigi Sabatti.
Kot prvi je o indipendentistih, v katerih se je prepoznavala tretjina tržaških volivcev, spregovoril Arrigo Bonifacio. Ta je obrazložil, v kolikšni meri sta se hladna vojna in spor med Titom in Stalinom odražala pri obravnavi tržaškega vprašanja. Ločil je med “resničnimi” indipendentisti in tistimi “iz udobja”. Indipendentistični stranki sta bili dve: ena je bila prozahodno usmerjena, drugo je finančno podpirala Jugoslavija. Ob prihodu Italije v Trst se tudi dotlej Italiji nenaklonjene skupine prilagodijo novim razmeram.
V kolikšni meri je mednarodno dogajanje vplivalo na rešitev tržaškega vprašanja, je na srečanju prikazal Stefano Bianchini. Z vstopom Grčije in Turčije (1952) v zvezo Nato je tržaško vprašanje postalo “krajevnega značaja”. Pozornost Nata se je usmerila v obrambo na Donavi, kar pomeni, da je bila Italija odtlej strateško manj pomembna. Italija se je skušala vključiti v proces snovanja Balkanskega pakta, ki so ga leta 1953 podpisale Jugoslavija, Grčija in Turčija. Rim je hotel po vojni “kot nadomestilo za izgubljene kolonije” odigrati večjo vlogo na Balkanu, a mu to ni uspelo.
O takratnem čutenju slovenske narodne skupnosti je spregovoril Ivo Jevnikar. Prihod Italije so Slovenci na Tržaškem zaradi izkušenj Slovencev na Videmskem in Goriškem sprejeli z zaskrbljenostjo in razočaranjem. Manjšina je bila ločena. Novinar je orisal delovanje predstavnikov slovenskih strank, ki so zagovarjale samostojno politično nastopanje, in drugih. Od italijanskih oblasti so predstavniki manjšine od začetka dalje zahtevali spoštovanje manjšinskih pravic, a zaščitni zakon je bil izglasovan šele leta 2001. Danes vlada sožitje med večinsko in manjšinsko skupnostjo, je ocenil Jevnikar.
Anna Millo je v svojem referatu prikazala, kako sta bila nacionalizem in neofašizem prisotna v tržaški politiki po letu 1954. S prihodom Italije je stopil MSI na novo pot: oddaljil je razboriteže, postal branitelj italijanstva mesta ter bil uperjen proti Slovencem in manjšinskim pravicam. “Zaradi povojnih travm MSI izbere politiko identitetne zaščite.” Avtorica je spomnila, da sega tržaška tradicija nenaklonjenosti do Slovencev v 19. stoletje. MSI je bil nasproten tudi komunizmu in jugoslovanstvu. Millova je menila, da so MSI, ki je dosegala 17 % glasov, podpirali tako istrski begunci kot srednji in visoki meščanski krogi.
Fabio Todero je izpostavil, da se je neoiredentizem na več ravneh nadaljeval v povojnem tržaškem političnem življenju; določen revanšizem naj bi še obstajal.
Štefan Čok je predstavil dogajanje v levičarskem delu slovenske manjšine in povojno politično sliko v okoliških občinah. Predstavniki levice so si prizadevali, da bi Italija spoštovala sprejete obveznosti glede zaščite manjšin. V zaključnem delu posveta so o drugih vidikih obravnavanega obdobja spregovorili še Patrick Karlsen, Ravel Kodrič in Raoul Pupo.
