Pred 70 leti so se vrata cerkvice sv. Florijana spet odprla

Prihodnje leto bo cerkvica sv. Florijana pri Banih praznovala 290. obletnico obstoja. Letos pa praznuje 70 let od ponovne blagoslovitve po drugi svetovni vojni. Za osvetlitev dveh obletnic je treba pogledati v zgodovino te edinstvene cerkvice, ki se nahaja za obzidjem nekdanje vojašnice. Zgrajena je bila na posestvu veleposestnikov Ustja na mandriji kot družinska kapela. Posvečena je bila sv. Florijanu 4. maja 1735. Ta poletna rezidenca je leta 1806 prešla v last premožne družine Bidischini. Ob praznovanju 150-letnice je bila obnovljena, tedanji lastniki, kot navaja časopisje tistega časa, so ob tej priložnosti dali izdelati lep prapor, ki ga je blagoslovil openski župnik Franc Čebular (1882–1092) 11. junija 1885. Ta obletnica je vklesana tudi na kamniti prekladi vhodnih vrat z rimskimi številkami.

Leta 1909 je prešla v posest plemenitašu Burgstallerju, ki je bil poročen z Gabriello Bidischini. Naj tu omenim, da je bil Joseph Burgstaller pl. de Bidischini predsednik komisije za pogozdovanje Krasa od ustanovitve leta 1882 do smrti leta 1914. Po smrti Marije Tereze, edinke zakoncev Burgstaller, je posest ostala brez nasledstva. To je botrovalo, da je med prvo svetovno vojno, leta 1916, mandrija postala počivališče avstro-ogrskih vojakov. Zgradili so lesene barake, da so se lahko odpočili po krvavih spopadih na fronti. Leta 1921 je prešla v last italijanske vojske, ki je porušila vse zgradbe prejšnjih lastnikov razen kapele in leta 1933 zgradila vojašnico. Po kapitulaciji Italije leta 1943 je prišla nemška vojska z mongolsko-turkmenskimi četami, ki so delovale na njihovi strani. Tedaj je bila kapela oskrunjena in spremenjena v vojaško skladišče.

Po koncu druge svetovne vojne, maja 1945, so vstopile jugoslovanske čete, ki so se morale po 40 dneh umakniti pod pritiskom zaveznikov in prepustiti vojašnico anglo-ameriški vojaški upravi. Ta nekdanja kapela je ostala kot vojaško skladišče do skorajšnjega izteka anglo-ameriške vojaške uprave na našem ozemlju. Vztrajne prošnje tedanjega kaplana na Opčinah gospoda Angela Kosmača so privedle do tega, da je bila oskrunjena kapela ponovno izročena Cerkvi. To se je udejanilo 16. 10. 1954, ko je ameriški general Dobney ob prisotnosti vaščanov izročil ključe tržaškemu škofu Antoniu Santinu. Po prevzemu te zgradbe je bilo treba marsikaj postoriti v notranjosti, ki je kazala žalostno lice oskrunitve brez verskih podob in vsega ostalega, kar spada v cerkveno strukturo. Izdelane so bile klopi, okna so dobila primerna stekla, postavljen je bil križev pot in druge verske podobe, ki so bile ves ta čas shranjene po domovih v vasi. Zaslužen, da se je to ohranilo, je bil nemški poveljnik, ki se je s tedanjim gostilničarjem v vasi domenil, predno so prišle njegove čete, da domačini iz kapele odstranijo to, kar se da, in shranijo za boljše čase.

Za vsa potrebna opravila, da so se lahko vrata tega božjega hrama ponovno odprla vernikom, je bil potreben dober mesec. V Novem listu z datumom 18. november 1954 sem našel krajši zapis, da bo openski župnik Natal Silvani v nedeljo, 21. novembra, ob 10.00 blagoslovil oskrunjeno kapelo pri Banih in bo s tem ponovno na voljo v verske namene. “Nanjo se ljudje z veseljem pripravljajo, saj so zelo zadovoljni, da jim ne bo treba več tako daleč k maši.” Po vseh teh letih vojaške zasedbe je končno prišel čas, da se je vojaška oblast odrekla tej zgradbi, in to pravočasno, predno je prišla nova oblast v naše kraje. Tako smo vaščani lahko ponovno imeli na razpolago lastno svetišče za verske obrede. Vas je v vseh pogledih ponovno zaživela v sproščenem vzdušju po dolgem obdobju vojne in povojnih dogajanjih v naših krajih. Tedaj so bile nedeljske maše lepo obiskane z ljudskim petjem, ki je odmevalo pri sv. Florijanu. A bilo nas je bistveno več kot danes. Po maši je bil običaj, da so se vaščani zadržali pred cerkvico ter si izmenjali novice iz vasi in od drugod po svetu. Današnji čas kaže povsem drugo, nespodbudno sliko postopnega upadanja domačega prebivalstva in rastočo sekularizacijo še posebno med mladimi, kar se odraža pri udeležbi pri tedenskih mašah s skromnim številom vernikov, in to le starejših.