Pravi zaklad v osrčju Trsta

POGOVOR – Lučka Kremžar, duša Knjižnice Dušana Černeta

Že več kot štirideset let se v osrčju Trsta nahaja čisto posebna knjižnica, ki združuje najrazličnejše zaklade z vseh koncev in krajev. V Ulici Donizetti je leta 1983 bila ustanovljena Knjižnica Dušana Černeta, ki je od vedno specializirana za zamejsko in zdomsko gradivo. Na policah stojijo unikati najrazličnejšega slovenskega gradiva z vsega sveta. Zanje skrbi knjižničarka in duša knjižnice Lučka Kremžar De Luisa. Z njo smo se pogovorili o nastanku knjižnice in o marsikateri zanimivosti.

Lučka, kdaj je nastala knjižnica in kakšna je njena zgodba?

Knjižnica je bila ustanovljena leta 1983, potem ko so številni duhovniki pustili svoje zasebne knjižnice kot zapuščino Slovenski prosveti, kasneje pa se jim je pridružila še knjižnica časnikarja Dušana Černeta, po katerem je tudi dobila ime. Že pred uradno ustanovitvijo je za knjižnico skrbel poklicni knjižničar Marjan Pertot, ki je vse gradivo videl in se mu je zdelo škoda, da bi samevalo v škatlah, tako da so se odločili ustanoviti knjižnico, ki je sprva delovala v okviru Slovenske prosvete. Gospod Pertot je začel zapuščine urejevati, veliko je bilo zdomskega gradiva iz knjižnice duhovnikov, tako da je to izkoristil in se odločil, da bo knjižnica specializirana prav za zamejsko in zdomsko gradivo. To je vključevalo in še vključuje vse, kar izdajajo Slovenci izven Slovenije oz. kar drugi pišejo o teh skupnostih, in publikacije, ki govorijo o tej tematiki. Leta 2003 pa smo postali samostojno društvo.

Katero gradivo ima torej knjižnica?

Knjižnica je razdeljena na ta način, da imamo glavni del oz. prostor, kjer postavimo knjige, ki so izdane v našem zamejstvu ali pa v Sloveniji, ampak govorijo o teh tematikah, ali pa zadevajo zamejske avtorje, ki so knjigo izdali v Sloveniji. V knjižnici imamo res veliko gradiva, ki ga lahko razdelimo na knjige, brošure, časopise, revije, oznanila raznih župnišč, serijske publikacije itd. Nekatere publikacije segajo v leta pred vojnama, druge v čas med njima, veliko pa jih je iz let po drugi svetovni vojni. Imamo pa tudi sobo, ki je posvečena izključno slovenskemu zdomskemu tisku, to pomeni vsemu, kar izdajajo Slovenci po svetu. Imamo veliko gradiva iz Argentine, Avstralije, Nemčije, Kanade, Anglije … V tej sobi imamo tudi del, ki je posvečen slovenskemu koroškemu tisku, ki ga izdajajo na avstrijskem Koroškem. V teku let se je nabralo veliko gradiva, tako da imamo tudi skladišče, kjer hranimo druge knjige. Imamo še oddelek časopisov in periodike. Zanimiva posebnost in hkrati bogastvo naše knjižnice je tudi to, da hranimo kompletne periodične publikacije oz. revije iz zdomstva, kar ni tako enostavno. Druga zanimivost je, da zbiramo drobni tisk, to se pravi vabila, letake, podobice. To je večkrat idealno za pripravo raznih knjig. Ko je gospod Pertot pripravljal knjigo o slovenskem gledališču v Argentini in Kanadi, je bilo to res v pomoč. Pred nekaj leti sta nam zakonca Rebula in Tavčar podarila del svoje zasebne knjižnice in takrat smo se odločili, da ga ne bomo priključili k drugemu gradivu, ampak ga ohranili kot enoto. Zaradi tega imamo poseben oddelek, to je knjižnica Zore Tavčar in Alojza Rebule, ki se nahaja v sobi blizu Peterlinove dvorane.

Katere so bile začetne naloge knjižnice in katere so današnje?

Od vedno imamo številne naloge, kot so zbiranje zamejskega tiska v Italiji, zbiranje slovenskega zdomskega tiska, gojenje stikov s slovenskimi kulturnimi organizacijami v tujini, prirejanje razstav slovenskega zamejskega in zdomskega tiska, prirejanje literarnih večerov in še marsikaj. Vse te naloge so še vedno aktualne. Še vedno sodelujemo z drugimi ustanovami, še vedno ohranjamo stike z zdomskimi organizacijami in si pomagamo med seboj. Izredno je pomembno biti in ostati v stiku predvsem z osebami iz raznih društev, ker lahko na ta način zbiramo razno gradivo. Gospod Pertot je gojil veliko osebnih stikov, veliko je pisal in kontaktiral ljudi vsepovsod po svetu. Leta 1987 je obiskal Argentino in tam zbiral gradivo, več let je reševal župnijske liste in vestnike po Nemčiji. Iskati kontakte in vzdrževati stike je bistvenega pomena.

Lučka, od kdaj pa vi skrbite za knjižnico?

Jaz sem začela delati v knjižnici leta 2004, takrat je bil gospod Pertot še živ in je bil on vodja, jaz pa sem začela kot pomočnica. Spomnim se, da sem začela najprej urejati časopise, ki so bili že dolgo na kupih. Tam sem videla, koliko dvojnikov je treba izločiti in kako vse pripraviti, medtem pa me je Marjan Pertot učil, kaj je na primer signatura, kako upravljati inventar, kako je vse urejeno, tako da sem se počasi vključila v delo knjižnice. On je v tistem času na podlagi zbranega gradiva pripravljal več knjig in bibliografij, kot so Bibliografija slovenskega tiska v Argentini, Slovenska bibliografija za Veliko Britanijo, Slovenska bibliografija za Kanado, V domovini Jake Štoke, Slovensko gledališče v Argentini in druge. Jaz sem mu pri tem delu večkrat pomagala. Pomagala sem mu pri tipkanju ali pa iskanju gradiva. Tako sem počasi prevzemala stvari, in ko nas je on leta 2014 zapustil, sem nadaljevala delo in danes v bistvu delam vse. Rekla bi, da poznam skoraj vse gradivo, ker ko smo vstopili v slovenski knjižnični informacijski sistem COBISS, sem pregledala knjigo za knjigo. Včasih, ko dobimo kako novo posebno in starejšo publikacijo, mi je to prav v užitek, tako da si vzamem čas in jo dobro pregledam. Z leti vidiš in razumeš, koliko je dela in kako pomembno je. Predvsem pa razumeš, kako je važno vzpostaviti stike, jih obdržati in iskati nove.

Katero je najbolj posebno gradivo, s katerim se ponašate?

Torej, ko smo se vključili v sistem COBISS in sem pregledala publikacijo za publikacijo, smo spoznali, da je veliko publikacij, ki jih nima nobena knjižnica, ker jih ni bilo še v tem sistemu, in smo torej pripravili zapis oz. sporočili, da jo imamo mi. To smo začeli delati leta 2011. Danes, po toliko letih, sem ponovno pregledala te zapise in razumela, da smo še vedno edini, ki hranimo določene publikacije, teh je več kot tisoč. To gradivo zadeva pretežno zdomske publikacije. V knjižnici tudi skeniramo vse publikacije, ki so unikat, ker smo se zavedeli, da če smo po več letih še vedno edini, ki imamo to gradivo, pomeni, da je res nekaj posebnega.

Katero gradivo še naprej iščete oz. zbirate?

Zbiramo še vedno vse, kar je zdomskega ali zamejskega, če nečesa nimamo, nas pač to zanima. Tako da ne glede na to, ali je izšlo letos ali pred tridesetimi leti, če tega nimamo, nas zanima. Vse publikacije, ki so aktualne, še vedno zbiramo, smo pa na vezi z raznimi antikvariati, ki nam pošiljajo kataloge, in v njih preverimo, kaj je na razpolago. Če nam recimo ljudje želijo kaj podariti, je to druga zadeva oz. včasih nastopi problem. Veliko je posameznikov, ki bi nam radi podarili gradivo. Mi ga rade volje sprejmemo, toda mora biti nekaj, česar še nimamo, mora biti unikat. Imamo namreč že veliko dvojnikov, tako da nas drugi ne zanimajo. Redkejše dvojnike pa ponujamo tudi drugim ustanovam, ki jih nimajo.

Je torej vaše gradivo na voljo tudi na COBISS-u?

Ja, naše gradivo je na voljo na COBISS-u. V ta sistem, kot sem že povedala, smo stopili leta 2011 in trenutno je vse naše gradivo zajeto v tem sistemu. Niso pa še vse knjige na naših policah inventarizirane in katalogizirane. To je bil velik problem, ko nismo imeli skladišča in drugih prostorov, ker se je gradivo nabiralo, ampak nismo vedeli, kam ga postaviti. Odločili smo se torej, da bomo kljub temu zapis prevzeli (to pomeni, da sporočimo sistemu, da knjigo imamo), ampak da je še v pripravi. Trenutno je knjig v pripravi skoraj 1000, kar pomeni, da jim je treba dati inventarno številko in signaturo. Signatura določa pozicijo, kje je postavljena knjiga. V naši knjižnici so knjige postavljene po tekoči številki. Zaradi tega morajo naši obiskovalci obvezno mimo knjižničarke, torej mene, da jim povem, kje točno se knjiga nahaja.

Komu je namenjeno vse to gradivo?

Knjižnica je izredno zanimiva za raziskovalce ali za tistega, ki pripravlja tezo ali pa diplomo, ker je tu res veliko gradiva na razpolago in je tudi hitro pri roki. Če nekdo raziskuje in dobi kak podatek v določeni knjigi, lahko v hipu prelista drugo publikacijo. Naši obiskovalci niso običajni obiskovalci, ampak so v glavnem tisti, ki kaj raziskujejo, pripravljajo razne knjige, teze, to se pravi, da iščejo podatke. Veliko smo tudi sodelovali pri pripravi bibliografije Franceta Balantiča, ki jo je izdal ZRC SAZU v Ljubljani. Imeli smo veliko gradiva, ki ga oni niso imeli, bili smo tudi vez med SAZU-jem in Argentino.

Kako lahko torej dostopamo do vašega gradiva?

Če obiskovalec točno ve, kaj išče, lahko najprej na COBISS-u preveri, ali mi to gradivo sploh imamo. V nasprotnem primeru lahko pokliče na telefonsko številko 040 203 9355. Najbolje pa je, da piše na našo elektronsko pošto kdc@spin.it. Kot sem povedala, obiskovalec potem pride v knjižnico, me vpraša za pomoč in skupaj najdemo gradivo. Našega gradiva ne pošiljamo posameznikom na dom, ker je vse izredno delikatno, veliko gradiva je celo samo za ogled v čitalnici.

Lučka, kaj se je spremenilo v teh letih?

Nedvomno, da sta elektronska pošta in splet pripomogla k temu, da je naša knjižnica postala bolj poznana in prepoznavna. Mislim pa, da je v svetu knjižnic in raziskovalnem svetu naša knjižnica res pomembna in cenjena. Večkrat na leto objavljamo knjižnične novice v reviji Mladika, tako da lahko bralcem in širši javnosti pokažemo, kaj se dogaja in kaj dobivamo. V teku let je torej knjižnica izboljšala prepoznavnost, gotovo je vstop v slovenski sistem COBISS bistveno pripomogel tudi k prepoznavnosti v Sloveniji.

Knjižnica ima status kulturnega društva.

Ja, leta 2003 je potekal ustanovni občni zbor kulturnega združenja Knjižnica Dušana Černeta. Odbor se je v dogovoru s Slovensko prosveto odločil za ustanovitev samostojnega društva. Odborniki so danes Aleš Brecelj, Erika Jazbar, Matjaž Rustja in Tomaž Simčič, nadzorniki Sergij Pahor, Mitja Petaros in Olga Tavčar, predsednik pa je Ivo Jevnikar. Večkrat sodelujemo z Društvom slovenskih izobražencev, z založbo Mladika ali pa drugimi založbami. Pripravljamo predstavitve knjig in tudi razstave, taka razstava je bila na primer posvečena Francu Jezi in njegovim publikacijam. Za vzdrževanje stikov z zdomstvom knjižnica vsako leto ponavadi proti koncu junija organizira tudi tradicionalne Zamejske dneve, v sklopu katerih pridejo na obisk slovenski maturanti iz Argentine ter si ogledajo Goriško in Tržaško, pospremimo jih na ogled raznih muzejev, pripravimo številne dejavnosti in še marsikaj. Z Rafaelovo družbo iz Ljubljane že nekaj let prirejamo strokovno vodene ekskurzije v zgodovinsko pomembne kraje (nekdanja medvojna koncentracijska in povojna begunska taborišča). Od leta 2017 smo vključeni tudi v povezavo vseh pomembnejših javnih in zasebnih knjižnic na območju nekdanje tržaške pokrajine (Julijski knjižnični sistem), v okviru katerega občasno seznanjamo tudi italijansko javnost z našimi književniki.

Kaj pa v prihodnosti? Imate začrtane posebne projekte?

V glavnem smo zaključili s skeniranjem unikatnega gradiva. V načrtu pa imamo ustvariti spletno stran, zato da gradivo, ki je prosto in ni avtorsko zaščiteno, lahko damo prosto na splet in zanj vzbudimo dodatno zanimanje pri naših obiskovalcih ter tudi širši javnosti.

V načrtu imamo tudi zahtevno delo, ki ga bomo mogli izvesti le v sodelovanju z nekaterimi strokovnjaki iz Ljubljane. Gre za osebno korespondenco med pisateljem Alojzom Rebulo in arheologom Stanetom Gabrovcem, ki so nam jo zaupali njuni svojci. Rebula in Gabrovec sta bila prijatelja že na univerzi v Ljubljani, oba sta bila akademika, skupaj sta hodila v hribe in si zelo veliko dopisovala. Po nasvetu številnih posameznikov, ki menijo, da je ta korespondenca izredno zanimiva, smo se odločili, da jo vsaj v izboru predstavimo javnosti.