Aktualno

“Prava slovenščina je govorjena slovenščina, ne pa tista, ki jo pišejo teoretiki”

“Prava slovenščina je govorjena slovenščina, ne pa tista, ki jo pišejo teoretiki”

Pogovor ob 85-letnici Pavleta Merkuja

Pavle Merku', rojen 12. julija 1927 v Trstu, kjer živi, je eden izmed velikanov slovenske kulture v Trstu. Njegovo življenjsko delo je delo misleca, kakršnih v današnjem svetu ni več, saj se ti, v strahu pred “velikim zgodbami”, bojijo leteti previsoko. Svojo nepotešljivo radovednost je pustil spregovoriti in karizmatično stopal po raznolikih raziskovalnih poteh, kar mu je dovolilo “dihati” široko, avtonomno, avtorsko, hkrati pa “ljudsko”. Skladatelj, slavist in jezikoslovec, slovenist, etimolog, etnomuzikolog, kritik in pisatelj so le naslovi, na mestu katerih nas nagovarja bogat glasbeni, literarni in arhivistični opus. Kot pionirski raziskovalec je pred zobom časa rešil neizmerno ljudsko bogastvo Slovencev v Italiji in kot prvi priznal dediščino ljudskega verskega gradiva. Merku' ni bil nikoli “navijač” tega ali onega, če pa je že bil, je simpatiziral z razlogom. Vedno je v številnih debatah in življenjskih dilemah iskal vzroke in utemeljitve, v odnosu do ljudi, do svojih raziskovalnih tem in velikih znanstvenih vprašanj.
V torek, 16. oktobra, smo se v Kulturnem domu v Trstu poklonili njegovi 85. obletnici s slavnostnim koncertom, ki ga je v sklopu Kogojevih dnevov 2012 izvedel Slovenski komorni zbor. Nekaj dni zatem smo ga obiskali na domu v ul. Rossetti, počaščeno ga imamo v gosteh v našem tedniku. Njegove besede tečejo mirno in globoko kot prvovrstna poezija. V duši pričakovanje, v ozadju hudomušnost. Ljubezen do raznolikosti življenja.

V vhodu me je pozdravila slika dveh mlekaric, ki se s polnim plenirjem ozirata na Tržaški zaliv. Je to le zgovorno naključje?
Ta slika me spremlja, odkar smo v to hišo vstopili, ko je bila dozidana l. 1959. Je ena zadnjih hiš, ki so bile zgrajene “kakor Buh zapovej”.
Začniva pri večeru letošnjih Kogojevih dnevov, ki je obeležil Vaš visoki jubilej.
Koncerta Slovenskega komornega zbora se sicer nisem udeležil, a ni bilo niti potrebno. Sit sem, da me ljudje sprašujejo o zdravju. Dirigentka Martina Batič me je enkrat obiskala na domu, rešila sva vprašanje o naglaševanju pesmi v sardskem narečju in konec. Dovolil sem ji, da glede programa naredi, kar hoče. “Jaz bi začela tako”, je rekla. “Jaz pa ne, toda ne bom vam ničesar prepovedal”, sem bil jasen. Naj ljudje izvajajo, kar jim je všeč, saj je bilo vendar zato izdano.
Ne morem mimo začetkov, ki so vedno družinski.
Starši so mi dali štiri vrste krvi: oče (Josip op. p.) samo slovensko kri (njegov oče Vipavec, mati Kraševka), po njem imam torej 4/8 slovenske krvi. Mati (Katarina Bortolotti op. p.) je bila tipična kreatura obmejnega prostora: njen oče je bil pol Italijan, pol Furlan, z njim je govorila italijansko, mamina mati pa je bila pol Slovenka, pol Čehinja. Štirim osminkam slovenske krvi moram dodati torej eno slovensko od matere in po eno osminko italijanske, furlanske in češke krvi. To je bogastvo, ki se mu nisem hotel odpovedati, zato sem se zgodaj naučil furlanščine. Oče je bil hud nacionalist. Imel je pravico biti nacionalist, kakor sem jaz imel pravico biti nenacionalist. Brez kreganja sem sklenil, da še mladoleten zapustim očetovo hišo.
Odločili ste se za slovensko maturo, ki ste jo opravili na klasičnem liceju v Gorici leta 1946.
Da. Mati nas je slovenščine začela učiti pozno, ker sem moral biti dorasel konspiraciji pod fašizmom. Dva meseca potem je nenadoma umrla. Nadaljeval sem sam, brat si ni upal, oče ni znal učiti. Napravil sem, kar sem mogel in zmogel.
Vaš oče je v nadaljevanjih v reviji Zaliv v 70. letih izdal poglobljeno študijo o Okoličanskem bataljonu in dogodkih v mestu julija 1868, ki jo je 2002 ponatisnila in dopolnila založba Mladika.
Oče je popolnoma zaupal avstrijski policiji, čeprav se je pozneje izkazalo, da je prav ta ustvarila prve borbe med Slovenci in Italijani v Trstu. To se pravi: knjiga, ki jo je oče napisal, nima znanstvene vrednosti. Predlagal sem mu previdnost, a je bil, kakor so radi nacionalisti, popolnoma prepričan in neomajen. Raziskoval je policijske zapisnike prvih borb v mestnem središču ob ul. Carducci. Bilo je nekaj mrtvih in veliko nerazgledanosti po pravih vzrokih, z obeh strani.
Obiskujem vas kot študent. Kako se spominjate tega obdobja človekove formacije, ki danes izgublja avtonomen in kritičen potencial? Učili ste se in kasneje sodelovali z velikimi osebnostmi, kot so Zmaga Kumrova, Milko Matičetov, Fran Ramovš.
Čudovit človek mi reče: “Poznate mojega sina”? “Seveda, po delih ga poznam, osebno pa ne”. “No, pa pojdite k njemu, še vesel vas bo”. V tretjem letniku sem tako spoznal Ramovševega sina Primoža in postala sva prijatelja. Učil me je veščin prostega plezanja, ki sem jih gojil 30 let, ne da bi moja žena to vedela – preveč bi trpela.
Zmaga Kumrova je bila kolegica na univerzi, Matičetov je bil ozkosrčen, a profesionalen človek. Vpisal sem se na ljubljansko univerzo eno leto po končani vojski, ko sem opravil v Gorici zadnji letnik klasičnega liceja. Nenavaden študijski program sem dopolnjeval z dodatnimi izpiti in kot edini diplomiral ob prvi možnosti junija 1950. Nekateri profesorji so razumeli mojo vnemo in radi klepetali z menoj tudi na hodnikih, kar je bila redkost. Na višini so bili predvsem Ramovš in Nahtigal, pa Kidrič in drugi. Ko so ti umrli, je slovenska slavistika v Ljubljani krepko upadla. V tretjem letniku so me začeli preganjati komunisti, ker se nisem želel vpisati v partijo. Pomagal mi je komunist, ki je imel besedo zame in uredil stvar, drugače slavistike ne bi končal. Lahko bi me onesposobili že s tem, da ne bi podaljšali potnega lista. Tudi Kocbek mi je pomagal vzgajati tržaške študente za slovensko literaturo, Vidmar pa, ko je razumel, kaj delam in kaj želim, mi je pomagal stopiti na Akademijo (SAZU op. p.). Prišel je na praizvedbo moje opere Kačji pastir v tržaško gledališče Verdi, ne da bi ga povabil. Zanimalo ga je, kaj bo ta Merku' napravil!
Kot študent ste se navduševali predvsem za jezikoslovje.
Literatura me je zanimala manj, jezikoslovje pa zelo, potem sem se posvetil študiju tržaškega narečja v srednjem veku. To je bilo, da smo si na jasnem, furlansko narečje. Trst postane italijanski komaj v 18. stoletju. O tem noče govoriti nihče.
“Jezik in… glasba”, kot pišete v vaši prefinjeni zbirki esejev Poslušam (Trst, 1983).
Oče mi je dal violino v roke, ko sem imel tri leta in pol – prezgodaj. Mati mi ni nikoli pravila pravljic, kakor rade delajo matere z otroki. Zvečer sta oče in mati s prijateljem – igrala. Poslušal sem njihovo glasbo in to so bile moje večerne pravljice. Ko sem igral še jaz, smo sestavili kvartet. Igrali so, hvala Bogu, vse, kar se da igrati, od renesanse do glasbe iz 19. stoletja. K 20. stoletju sem kasneje pristopil sam.
Kot glasbeni kritik in komponist ste slovenskemu prostoru kazali smer dunajske šole: Schönberg, Berg, Webern, pa Stravinsky, neoklasicizem in dodekafonija.
Komentiral sem vse in kadarkoli sem slišal kaj novega. Še danes je tako. Ko sem bil 12 let glasbeni kritik, mi ni bilo treba poslušati stotič Beethovna in Brahmsa. Dobim ploščo neznanega mladega skladatelja in jo poslušam, ker me zanima. Da bi pa poslušal Brahmsa in Beethovna – tega pa ne! Jih znam na pamet.
Učil Vas je Ivan Grbec. Kako sta se razumela?
Grbec je bil družinski prijatelj, učil me je klavir in kompozicijo. Po petih letih sem ga zapustil in šel k Vitu Leviju, v katerem sem našel učitelja, ki je poučeval brez klavirja in ni popravljal mojih kompozicij. Grbec je popravljal vse, tako da so stvaritve iz tistega obdobja pol njegove, pol moje. Levi je kvečjemu rekel: “Ta skladba je drek”, te besede je rabil in sam sem moral ugotoviti, zakaj to misli. Prva leta sem vrgel proč tri četrtine svojih kompozicij. Glasba je glasba. V Trstu so trije učili kompozicijo: Illersberg se je izpeval, z Grbcem je bilo tako, Levi pa je obvladal do pičice vse do Stravinskega. Ta je bil moj.
Kako pa danes doživljate genialnost Marija Kogoja in njegovih Črnih mask?
Borut Loparnik in jaz sva kot kritika največ pisala o njem. Opera Črne maske je velikanska stvaritev, ki jo je pisal tri leta. L. 1927 je bila opera končana, pri 31 letih je stopil v norišnico. Prva izvedba ni bila dobra, o njej sta pisala Dragotin Cvetko, točen zgodovinar, in Marjan Lipovšek, krasen skladatelj in človek. Saj premiera ni mogla biti drugačna zaradi skromnih zmogljivosti slovenskega gledališča v 20. letih in zato, ker jo je urejal težavni Kogoj. Druga izvedba je bila čudovita, dirigiral in retuširal jo je Samo Hubad. Tretja (dirigiral je Anton Nanut) ni bila nič Kogojevska, četrta izvedba se dogaja danes. Mislim, da vanjo rine preveč znanja in hotenja. Hranil se bom še vedno, dokler morem, s Hubadovo. Najboljši slovenski skladatelj po Kogoju je pa Lojze Lebič. Si ne govoriva, si ne piševa, se razumeva. Ko sem pisal skladbo Epistola Lojzetu Lebiču in mu jo poslal, mi je Lebič s pismom odgovoril na vsa vprašanja, ki sem mu jih postavil z glasbo. To je vrednost prijateljstva.
Kaj pa Vaš odnos s skadateljem Marjanom Lipovškom?
Marsikdo je mislil, da sva bila v študentskih letih skregana, ker sem kritiziral neki njegov spis. Prijatelji so mi pravili: “Sem bral, kaj si pisal o Lipovšku, te sovraži, ne”? Mislil sem si: “Neumneži”. Nekoč so me vprašali: “Kam pa greš zdaj”? Moj odgovor: “Grem k Lipovšku”! Pozdravil me je z besedami “Kako lepo, da si prišel k meni”! To niso malenkosti, to je življenje!
Z opero Kačji pastir na besedilo Svetlane Makarovič ste leta 1976 v gledališču Verdi prebili tabu nedotakljivosti italijanskega gledališča v Trstu.
Tabu nisem prebil jaz, temveč takratni superintendant Giampaolo de Ferra. Nekaj let me je vabil, dokler nisem rekel: “Zakaj si kvariš kariero s tem, da vabiš Slovenca, naj piše za Verdi”? Odgovoril je: “Večkrat sem pisal, da si najboljši tržaški skladatelj, zdaj pa hočem dokazati, da sem to res mislil”. Družila sva se še kot gimnazijca, saj smo pri njem poslušali plošče. Po vpisu na slovenski klasični licej mu rečem v tržaščini: “De Ferra, che te sappi, mi son sciavetto”. Odgovoril mi je: “E dopo”? S tem me je popolnoma razorožil.
Prva izvedba opere je bila huda, ker je Gladio delal kraval. Vsi pa so molče poslušali zadnji prizor. Moja žena, ki ni bila glasbenica, je takrat rekla: “Pavle, po tem zadnjem prizoru ne more nihče več žvižgati”. Vedel sem, da se opere ne splača več pisati, da je opera končana, kar je zatrjeval tudi moj nemški založnik. Tako sem mu odgovoril: “Saj ne gre za to, ali se splača ali ne. Radoveden sem, kako se opera piše”! Nisem mogel kritizirati oper, če ne bi tudi sam ene napisal. Zadovoljen sem z vsem, kar sem napravil, vključno z napakami.
Trst je lep, zgodovinsko, vsebinsko in estetsko. Prava razglednica z zalivom in tam čez Furlansko nižino, za njo pa vršaci. Kaj si v modrih letih mislite o našem mestu in kdaj je najgloblje zadihalo?
Težko mi je govoriti o Trstu, ker ga predobro poznam. Je mesto, ki umira in ne bo več prišlo k sebi. Pomislite, da je po zadnji vojski Trst imel 400 tisoč prebivalcev, danes pa moramo to številko razpoloviti. Mesto je imelo nekaj zelo pomembnih in ustvarjalnih ljudi. Mednje štejem predvsem Scipia Zlataperja: je edini italijanski pisatelj, ki sem ga rad bral. Mislim, da je bil največji tržaški glasbenik Marij Kogoj, čeprav ni živel in ustvarjal tukaj. Cenil sem predvsem Levija, s katerim sem komponiral, ne da bi sedla ne on ne jaz h klavirju.
Samo papir in vaše misli.
Jasno. Tudi s svojimi učenci nisem nikoli sedel h klavirju. Pokažejo mi svoje skladbe, beremo s papirja in slišimo samo to, kar odzvanja znotraj ušesa. Če tako ne spoznaš glasbe, potem je ne boš nikoli spoznal. Preveč tržaških skladateljev sem poznal, da bi mislil danes drugače. Ogromno sem govoril z Luigijem Dallapiccolo in, zanimivo, z Goffredom Petrassijem.
Kako se ga spominjate?
Petrassi se je zavedal, da sem poznal ogromno njegovih del. Prav zato nisva nikoli govorila o glasbi! Bil je preveč inteligenten, da ne bi vedel, da ne sme govoriti o glasbi z Dallapiccolijevim prijateljem. Govorila sva dolgo o drugih rečeh in poslušala njegovo glasbo. Nisi je slišal vsak dan in – kaj šele danes! Med italijanskimi skladatelji mi danes zelo ugaja Azio Corghi.
Kako se lahko o glasbi govori in o besedi poje?
Uglasbil sem sedem jezikov in nekaj dialektov in prav vsakdo ima svojo glasbo. Zaljubil sem se na primer v Sardinijo in naučil sardščine, razumem in govorim tri od štirih njihovih dialektov. To je moja srčna glasba. Sardinci sploh niso Italijani in niti Indoevropejci, saj spadajo k stari, skoraj izumrli mediteranski, sredozemski rasi. Na Sardiniji živijo pet tisoč let in drugače mislijo od nas. Rimljani so eno stoletje pr. Kr. zasegli otok in uničevali njihov jezik, ki pa je preživel – gre za najstarejšo inačico latinščine.
Z znanstveno prodornostjo ste iskali tudi najbolj arhaične in avtentične izvore glasbe in jezika. Samo oko intelektualca lahko z distanco poseže po draguljih, ki so skriti privajenim očem domačina. Od Sardinije stopiva v desetletja osamljeno Benečijo.
V življenju sem se ukvarjal s preveč rečmi in problemi, da bi se lahko globoko posvetil samo enemu ali dvema. Za to mi je žal. Toda, da sem hotel raziskovati vse, kar me je zanimalo in privlačevalo – za to se ne bom nikoli kesal. Vse beneške in nadiške pesmi so podobne osrednjeslovenskim. V Reziji in na skrajnem zahodu Terske doline pa se vse spremeni. Prirejanje tega ljudskega gradiva je bila velika novost, kot je bila novost prirejanje starih božičnih pesmi, torej ljudskih verskih pesmi (npr. Trikraljevska kolednica op. p.). Dokler sem to delal, si nisem mislil, da predstavljam zadnji tramvaj, ki to lahko naredi.
Vaše etnografsko in etnomuzikološko delo ste med leti 1965 in 1974 vključili v radijsko oddajo “Beri, beri rožmarin zeleni”, nastala je temeljna antologija Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (Trst, 1976). To je zvok nekega drugega časa.
Čisto. V Reziji sem srečal strokovnjake iz Ljubljane: snemali so vse, razen cerkvenih pesmi. Jaz sem šel tja in vprašal za cerkvene ljudske pesmi: če jih pa oni niso! Zmaga Kumrova je ponavljala: če nam domačini sami pojejo in povedo, smemo zapisovati. Kot etnograf sem napravil, kar sem mogel. Popisoval sem cerkvene in ljudske pesmi, pripovedke, legende, vice. Imel sem veliko srečo, da sem zapisal edino melodijo stare pesmi “Tam gor teče voda rajna”. Njen nastanek sega v obdobje pred protestantizmom, ko so Slovenci vsakih sedem let peš hodili v Köln. Gospa, ki mi je to pesem povedala v Plestiščih, pripada sedemnajstemu rodu, ki ni več hodil v Kolmorajn. Vprašal sem jo: “Tetá Marijca, kje je ta voda rajna”? in odgovorila je: “Tam med Nemci, ampak ni podobna deročim alpskim potokom, temveč široka in počasna”. Le kako je lahko vedela? Sedemnajst generacij je šlo mimo in posredovali so si informacijo prek ustnega izročila. Kakšen udarec s komolcem mi je dala Kumrova, ko sva jo slišala! Edini Slovenec, Goričan, ki je pred nami nekoliko raziskoval Benečijo, je pač zapisal samo besedila. Do polovice 19. stoletja so etnografi delali tako, a kaj mi bo pesem brez glasbe. Veliko sem snemal tudi v Križu pri Trstu, ker sem našel veliko razpoloženih ljudi. Hotel sem bogastvo Benečije izpostaviti pozornosti vseh Slovencev dobre volje.
Kakšni spomini Vas vežejo na delo na Radiu Trst A?
Dvanajst let sem bil zunanji sodelavec radia, saj je neki dostojanstvenik dal nad menoj veto. Ko je bil čas, so me poklicali in takoj sprejeli za urednika, bilo je leta 1965. Vodja programov, inženir Sancin, mi je rekel: “Kaj lahko naredimo zdaj, ko so nared novi oddajniki ob vsej zahodni meji”? Odločil sem se zapisovati čim več ljudskega gradiva. Ker pa je bilo takrat prepovedano imeti oddaje v dialektu, sem vse gradivo snemal, originalno predvajal in komentiral… v lepem, knjižnem jeziku! Oddaja “Beri, beri rožmarin zeleni” je trajala devet let, danes jo hranita državna diskoteka v Rimu in ljubljanski SAZU.
Kako doživljate in ste doživljali slovensko intelektualno sredino v Trstu?
Nikoli nisem bil politik, nikoli se nisem vpisal v nobeno skupino oblasti, imam pa veliko prijateljev povsod. Prvi prijatelj, ko sem vstopil v zbornico, je bil Jože Peterlin – kako se je žrtvoval za mladino! Z Marijem Maverjem sva prijatelja, ker me sprejema takšnega, kakršen sem. Nočem “padati” na aprioristične pozicije o družbi. Jaz sem jaz in konec, za to pa se lahko zahvalim Bogu in mami.
V delu o slovenskih plemiških pismih dokazujete, kako so si plemiči v srednjem veku dopisovali v slovenščini. Odprli ste npr. pisno zgodbo družine Marenzi. Ob tem razkrivate zgodovino slovenskih priimkov v mestnem središču, ki so jih zapisovali v javne listine.
Končno naj bi izšla moja najobsežnejša knjiga doslej. Gre za analizo imen, osebnih vzdevkov, priimkov in poklicnih imen, ki so novi priimki. Našel sem matrice najstarejših tržaških priimkov, in sicer med leti 1307 in 1406. To bo moja predzadnja knjiga, avtobiografija bo izšla po moji smrti. Mrtvecu lahko ljudje očitajo, kar hočejo.
Končajva s kakim primerom.
S svojo zadnjo raziskavo sem ugotovil, da ime Štanjel v 14. stoletju ni obstajalo. Na vprašanje, “kako pravite vašemu kraju po domače”? so mi domačini odgovarjali Štanjeu. Seveda – sveti Anjul. Novo cerkev so posvetili sv. Danjelu šele sredi 15. stoletja. Prepozno! Sled avtohtonega imena v arhivih tržaškega stolnega kapitlja sv. Justa je bila že zapisana. Ljudje samo mislimo, da poznamo svoj jezik. Večina ljudi ne ve, da je prvi jezik po latinščini v Trstu furlanščina, ne pa italijanščina. To dokazujem s podatki enega stoletja o 4000 ljudeh na 5000, ki so takrat živeli v mestu. To zadostuje. Napačno so zapisali kraje in ulice. Ulica Settefontane npr. izhaja iz doline Sisfontis. V furlanščini sis pomeni šest, ne pa sedem! (smeh) Za konec pa poznan primer: Udin – Viden. Tudi Kraševci so do 2. svetovne vojne pravilno izgovarjali Viden, ne pa Videm, videmskega, Videmsko, kot so kasneje vsilili iz Ljubljane, češ da gre za narečno napako. Prava slovenščina je govorjena slovenščina, ne pa tista, ki jo pišejo teoretiki.
Jernej Šček

21.11.2012

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!