Pozdrav iz selve – perujskega pragozda

Razstava fotografij v Mestni knjižnici Izola

V juniju in juliju si lahko na stenah ustvarjalnosti v Mestni knjižnici Izola ogledate razstavo fotografij z naslovom Pozdrav iz selve – perujskega pragozda, ki sta jih posnela duhovnik in misijonar Luis Enrique Tizón Basurto iz Peruja in gospa Darja Jordan iz Slovenije. Intervju z misijonarjem Enriquejem si lahko preberete v Novem glasu (številka 13, 7. april 2022), tokrat pa prisluhnimo Darji Jordan.

Darja, leta 2019 ste se udeležili misijonskega potovanja v Peru. Kako je prišlo do tega?

Za novo leto 2019 sem nekaj brskala po internetu in na spletni strani društva Operando videla povabilo na misijonsko potovanje v perujski pragozd. Takoj sem sklenila, da bom šla, čeprav nisem nikogar poznala. In res mi je bilo zelo lepo že na uvodnih srečanjih v ljubljanski župniji Kodeljevo, kjer smo se učili osnov španščine in izvedeli veliko zanimivosti o tej deželi.

Kakšne spomine imate s potovanja?

Že na letalu in potem na letališču je bilo vznemirjujoče. Ko smo hodili po Limi, so me nagovorili odprti, prijazni in topli ljudje. Samo malo me je bilo strah, ko smo nekega dne okrog poldne šli sadit citruse na plantažo. To je bilo že v amazonskem delu Peruja. Bilo je zelo vroče in soparno in strah me je bilo zaradi kač.

Kaj vas je na potovanju najbolj prevzelo?

Dva dogodka sta me ganila do solz … Prvi je bil sprejem v majhni cerkvici oziroma dvorani v revnem predmestju Pachacutec v Limi. Tam smo se udeležili svete maše skupaj z ljudmi iz barakarskega naselja. Maševal je duhovnik iz semenišča klaretincev, kjer smo spali. Take iskrenosti, pristnosti in ljubezni ne doživimo pogosto v našem materialističnem svetu. Drugi pa je bil sprejem v skupnosti Shinipo v amazonskem pragozdu. Prišli smo s čolnom in pristali na obrežju reke. Prebivalci so nam prišli nasproti in nam po strmem bregu nesli prtljago do vasi. Na robu vasi nas je pričakal poglavar skupnosti in ob njem vsi vaški otroci v tradicionalnih oblačilih. Ti ljudje so bili do nas ves čas izredno gostoljubni. Vse bi nam dali, pa čeprav sami tisti dan ne bi nič jedli.

Kakšne občutke imate, ko zdaj gledate fotografije s poti po amazonskem delu Peruja?

Ganejo me lepota narave in bujnost rasti v toplem in vlažnem okolju, pa tudi iskrenost, veselje, razposajenost, brezskrbnost in preprostost otrok.

“Za vsako od teh fotografij se skriva neka zgodba”, pravi padre Enrique. “Na eni od njih je mama z otročkom, ki se je rodil pri sedmih mesecih. Na drugi pa zamišljeni deček razmišlja o mami, ki se je preselila v neko drugo vas …” Katera od vaših fotografij vam je najbolj pri srcu?

Slika dojenčka, ki, povit kot štručka, mirno spi v materinem naročju. Prispodoba tega, kako čudovito Gospod skrbi za nas.

Veliko ste fotografirali naravo, rastline v gozdu, živali, kot na primer mrtve kače sredi vasi, pa kot dlan velikega pajka. Zelo hitro ste tudi vzpostavili stik z domačini, predvsem z otroki, ki so na vaših fotografijah zelo sproščeni. Ali o tem potovanju med amazonska domorodna ljudstva kdaj pripovedujete otrokom pri verouku?

Ja, birmancem sem povedala, kako so perujski otroci veseli in zadovoljni, čeprav imajo eno kepo zvitih cunj namesto žoge … Pri nas pa ne vedo, kaj bi raje jedli za kosilo in vse jim je bedno in brez veze.

Bi se želeli še kdaj vrniti v Peru?

Seveda bi si želela ponovno v Peru. Vem, da bomo še enkrat obiskale to prekrasno deželo. Sicer pa smo tudi obljubile, da še pridemo …

Bi želeli z bralci Novega glasa deliti še kakšno misel?

V Peruju sem okusila raznovrstno sočno, sladko in dozorelo sadje. Pa še ljudje v selvi so imeli vsi črne lase, od mladih do starih – vsi. Starejši sploh nimajo sivih las. To je zaradi življenja brez stresa, so rekli.

Hvala za pogovor in še veliko zanimivih potovanj vam želim.

Hvala lepa vam. Vesela sem, da sem smela delček svojih doživetij deliti z vami. Lepo pozdravljeni.