Posvojitev na daljavo
Naildes in drugi otroci
Botra sem že skoraj 30 let. Prvič sem o botrstvu slišala po italijanskem radiu. Takrat sem na daljavo posvojila deklico Naildes, kmalu pa še Roberta, oba iz Brazilije. Sledili sta Fanja in Marietty z Madagaskarja. Imen vseh otrok iz Indije, Tibeta, Angole … se niti ne spomnim več. Ko me je kdo vprašal, ali imam otroke, sem rekla: “Ja, imam otroke, posvojene na daljavo.” Večina ljudi se mi je posmehovala ali pa so me zafrkavali, kar me je zelo bolelo. Veliko ljudi je bilo skeptičnih. “Gre denar v prave roke? Pomagam samo tistim, ki jih osebno poznam”, so govorili. Zdelo se mi je, da so to samo izgovori. Seveda je treba biti previden in izbrati zaupanja vredno organizacijo. A če hočeš pomagati, pomagaš, drugače pa iščeš izgovore. Kljub temu sem za botrstvo navdušila nekaj prijateljic. O tem smo govorile tudi v oddaji na slovenskem programu Radia Trst A. Še vedno hranim pisma, risbice in fotografije otrok, pa tudi poročila o njihovih šolskih uspehih. Odkar sem leta 2017 šla sama prvič v Afriko, pa otroke, za katere skrbim, tudi osebno poznam. Hvaležna sem patru Jožetu Andolšku, ki me je povezal z redovno skupnostjo v Etiopiji, pa tudi piranskemu župniku Zorku Bajcu za vso pomoč in podporo. Hvaležna sem tudi vsem prijateljicam, ki so se odločile za botrstvo na daljavo v “mojem misijonu” v Etiopiji. Nobena od njih se ne kopa v razkošju. So mame z družinami in odprtim srcem. Nekatere nimajo niti stalne službe ali pa so upokojenke. Vseeno prihranijo toliko, da lahko poskrbijo še za enega ali več osirotelih otrok. Pred Božičem je na obisk prišla prijateljica. Že pred časom je izgubila službo. V cerkev gre le za največje praznike ali ko kdo umre. Za darilo mi je prinesla doma narejeno pecivo, potem pa mi je izročila kuverto. “To je za tvojo Afriko”, je rekla. “Vsak mesec sem nekaj prihranila, pa še mama je dodala, da bo okrogla vsota.” Dar uboge vdove, a v Afriki je tudi 50 evrov veliko – lahko pomeni preživetje. Posebno zdaj, ko na severu Etiopije divja vojna in otroci umirajo zaradi hude podhranjenosti, bolezni in pomanjkanja zdravil. Tam ne jokajo samo mame, ampak tudi zdravniki – ker nimajo s čim pomagati tem otročkom z velikimi očmi, ki jih je samo še kost in koža. Saj veste, kaj je rekla mati Tereza o kapljici v morje … Ko bi vsak od nas na daljavo posvojil vsaj enega otroka, bi bil svet veliko lepši!
