Poslanstvo Vinka Kobala

V Škofijski gimnaziji v Vipavi študijski simpozij o ustanovitelju Gibanja Pot

V Škofijski gimnaziji v Vipavi je 24. oktobra potekal simpozij o duhovniku Vinku Kobalu, ki je s sodelavci postavil temelje sodobne vzgoje mladih za njihovo osebno vero. Duhovniki in laiki, ki so Vinka Kobala poznali, ter mladi, ki se danes srečujejo na tednih duhovnosti, so predstavili njegovo življenje, pastoralno delo, njegove vzgojne metode in dediščino. Moderatorji simpozija so bili Tomaž Kodrič, Janez Podobnik in Jože Kurinčič.

Vinko Kobal se je rodil v Vrhpolju pri Vipavi leta 1928, leta 1951 je bil posvečen za duhovnika, umrl pa je v Godoviču leta 2001. O njegovem življenju in delu so govorili oz. poslali prispevek Tomaž Kodrič, Slavko Rebec, Lojze Milharčič, Ivan Štuhec, Primož Erjavec, Alan Tedeško, Janez Toplikar, Jože Kurinčič, Snežna Večko, Mateja Gomboc, Janez Podobnik, Lojze Peterle, Drago Čepar, Jože Ilc, Lojze Grahor, Marija Drešček, Drago Kozinc, Primož Lisjak, Jure Peršolja in sestra Faustina.

Najprej je msgr. Marjan Turnšek predstavil Kobalove teološko-antropološke, duhovne in pastoralne vidike. Vinko Kobal je dajal že s svojim nastopom nekak občutek varnosti in je vedno kazal spoštovanje do vsakega človeka, zato pa je bil vedno uspešen v vzgoji, posebno pri mladih. Izhajal je iz skupine takratnih krščanskih personalistov in se poglabljal v velike teologe, zato je bil njegov cilj zgraditi celotno osebnost znotraj Kristusovega telesa, ki je Cerkev. Največ gradiva je črpal od Luigija Giussanija, ampak tudi od Karla Rahnerja in Josepha Ratzingerja, pa tudi iz nauka Vladimirja Truhlarja in Edvarda Kocbeka. V tednih duhovnosti, namenjenih voditeljem skupin, je vedno poudarjal pozornost do človeka in do narave, do občestva in seveda do Boga, ki ga vsakodnevno srečujemo. Človeka je usmerjal v ustvarjalnost, v odgovornost. Izhajal je iz človeških odnosov. Videl ga je kot bitje srečanja in bitje zaveze. Izhajal je iz teološke resnice, da človeka želi Bog srečati. Človek je zato osebno bitje, in sicer tista oseba, ki je Bogu podobna. Duhovnikom je vedno pravil, da morajo spodbujati mlade k medsebojnemu srečanju. Brez srečanja tudi človek ne more priti do samega sebe. Bližnji je vedno tisti, ki me prebudi kot človeka. Samo ob drugem lahko spoznam tudi samega sebe. Samo ob srečanju z drugim se lahko spreminjamo. Zato postane srečanje tudi dar, bodisi zame bodisi za drugega; v tem skrivnostnem dogodku se čudežno dogaja to, kar je bistveno za osebo: človeška bit je potrjena le iz odnosa. Po drugem vatikanskem koncilu je ponotranjil misel, da je dialog dolžnost vseh in mora biti usmerjen na vse, tudi na take, ki v družbenih, političnih ali tudi verskih zadevah drugače mislijo in ravnajo kot mi. Nobenega ni hotel izključiti iz dialoga. Človek je Bogu podoben prav v odnosu, ker krščanski Bog je Bog odnosov: Oče, Sin in Sveti Duh, torej dialoško oz. odnosno bitje. Zato moramo biti tudi pripravljeni, da druge poslušamo in da imamo v duhu ljubezni odprto srce za potrebe ljudi v različnih razmerah. Človek je tudi bitje znamenja, ker znamenje ali simbol človeka sili, da se presega, v njem kaže na globljo resničnost, neskončnost nečesa drugega, ki ni ta resničnost, ampak je povezano z njo. Za Kobala sta znamenje in simbol sinonima. Bilo mu je pomembno pomagati mladim, da rastejo v “nekaj več”. Vse mu je bilo dar in vse je moralo postati daritev, saj smisel krščanstva je predvsem v tem, da se daruješ. Daritev izraža podarjanje, v katerem človek z žrtvenim darom predaja brez pridržka samega sebe in tako z najglobljim v sebi obnavlja svojo povezavo z Absolutnim. Z zavezo potem daritev postane trajna, odrešujoča sila tudi v naši konkretni eksistenci. Kobal je imel veliko sposobnost se družiti z drugimi, imel je stike z gibanji, ki so bila tedaj v Evropi zelo močna, kot npr. v Italiji Comunione e Liberazione in Oaza na Poljskem, s katero je sodeloval tudi papež Janez Pavel II. Ivan Štuhec je poudaril duhovniško delovanje Vinka Kobala v okviru drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Zaprtost slovenskega prostora v petdesetih letih v Jugoslaviji ni omogočala pretoka idej, ki so se že pred koncilom širile v katoliški Cerkvi, predvsem na področju liturgične prenove in vračanja k Svetemu pismu. Vinko je doživljal krizo na področju kateheze, ki je temeljila na učenju katekizemskih trditev na pamet in izgubljala stik z vsakdanjim življenjem. Prav primorski duhovniki pa so bili protagonisti katehetske obnove v času koncila in po njem. Najpomembnejši premik je bil zanj v tem, da ga je dogajanje na župniji sililo, da je sledil mladim v okolje njihovega študijskega življenja. Bil je med pionirji, ki so se zavedali, da župnijsko okolje ni več edino okolje, ki omogoča rast v veri, kjer se sklepajo prijateljstva in se oblikuje živo občestvo. Ta princip je dejansko botroval nastajanju različnih pokoncilskih gibanj. Sam govori o “metodi občestvenosti”, ki bo postopoma tudi prenovila in prerodila župnijske skupnosti. Občestvo Cerkve postane tako prostor stika med vsakokratnim konkretnim življenjem in odrešenjsko zgodovino, ki je bila živeta pred nami in je navzoča v Svetem pismu. Na ta način se je mladim približalo to, kar je že pred koncilom veljalo kot priprava na liturgično prenovo in vračanje k Svetemu pismu. Vinko ni bil dušni pastir, ki je v cerkvi in zakristiji čakal, da ljudje pridejo do njega, ampak je šel on za ljudmi, še posebej mladimi. Zato je prihajal v Ljubljano, kjer je imel študentsko skupino, zato je ustvaril Stržišče kot kraj srečanja mladih, kjer je evangelizacija potekala na nov in svež način. V 368. točki Sklepnega dokumenta Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem je zapisano, da so temeljna cerkvena občestva znamenje vitalnosti Cerkve. Kristusovi učenci se zbirajo v njih za pozorno poslušanje Božje besede, za ustvarjanje bolj bratskih odnosov, za obhajanje krščanskih skrivnosti v svojem življenju in za prevzemanje naloge preoblikovanja družbe. Skupaj s temi pristno krščanskimi razsežnostmi živijo tudi pomembne krščanske vrednote: prijateljstvo in osebno priznavanje, duh soodgovornosti, ustvarjalnosti, odgovor na poklicanost, zanimanje za probleme sveta in Cerkve. Samo take skupine so lahko nova okolja za katehezo. Po simpoziju so se vsi zbrali v veliki dvorani za izredni občni zbor Gibanja Pot. Predviden je tudi obširen izid zbornika simpozija.