“Popolnoma drži pregovor, ki pravi, da je pesem molitev”
Gospa Berta Vremec, neutrudna kulturna delavka in zvesta pevka naše cerkvene pevske sredine, je pred nedavnim praznovala visok življenjski jubilej. Ob tej priložnosti smo jo povabili na pogovor, v katerem je povedala marsikaj o sebi in pestrem verskem in pevskem delovanju v naših krajih.
Vemo, da se spričo osebne naravnanosti neradi izpostavljate zaradi kakršnih koli zaslug. Zato se vam za ta pogovor že na začetku zahvaljujemo. Obhajate življenjski jubilej. Vprašanje se zato poraja samo po sebi in je – priznam – banalno: mimo njega pa ne moremo. S kakšnimi občutki doživljate ta dogodek?
Nimam posebnih občutkov, saj sem sprejela svoj življenjski jubilej sproščeno in brez vsakršnih pretresov. Srečna sem in hvaležna Bogu, da sem vsa dolga leta preživela v zdravju, družbi staršev, vseh domačih, veliko prijateljev in ne nazadnje delovno: služba, kultura in, zakaj ne, tudi politika.
Na openskem koru prepevate že od mladih let. Kako se spominjate tistih časov, ki so bili gotovo zelo različni od sedanjih z jezikovnega, političnega in gospodarskega vidika, a tudi z družbenega?
To so bili tisti časi, ko naj bi cerkveni pevci peli samo na koru in po vasi le v procesiji. Naš zbor se ni želel zapreti v cerkev, odločili smo, da bomo vadili tudi posvetne pesmi, kot je delal tudi predvojni pevski zbor ZVON, in sodelovali na raznih kulturnih prireditvah kot enakovredni člani openske skupnosti.
Naše delovanje se je iz leta v leto širilo, še posebno s prihodom mlajših moči. S časom smo dosegli lepe uspehe in danes smo lahko ponosni na obstoj MeCPZ SV. JERNEJ in MoPZ SV. JERNEJ, ki je začel prepevati pred šestimi leti.
Tu moram podčrtati, da so vodili naš zbor vseskozi sposobni zborovodje, in sicer duhovniki Marjan Živic, Dušan Jakomin, Lojze Rozman in Franc Pohajač, pa še profesorji: Ludvik Klahočer, Stane Malič, Ubald Vrabec, občasno Aleksandra Pertot, Bojana Kralj in Janko Ban, ki nas vodi še sedaj.
Z jezikovnega vidika smo v cerkvi do II. vatikanskega koncila prepevali slovenske pesmi, za slovesna bogoslužja in pri raznih obredih, npr. na oljčno nedeljo, pri prazničnih popoldanskih blagoslovih, pogrebnih mašah, smo peli v latinščini. Nikoli pa v italijanščini. Danes pojemo samo po slovensko. K zornicam smo hodili zjutraj ob 6. uri. Na koru smo uporabljali harmonij, ker so bile orgle več let neuporabne.
Delovali smo zelo skromno. Člani zbora nismo imeli osebnih “not”. Pesmi je prepisoval zborovodja – za vsak glas posebej – in note smo morali gledati po dva ali trije skupaj. Bilo je tako in nihče se ni pritoževal. Danes je drugače, saj se notne partiture lahko fotokopirajo. Za organista, ki je bil istočasno tudi zborovodja, je skrbela župnija, pevke in pevci smo peli in še prepevamo Bogu v čast. Pevske vaje smo imeli na koru ali v sobi nad zakristijo. Novo župnišče (staro ob cerkvi so porušile bombe) so blagoslovili leta 1956, v teh prostorih vadimo še danes. Družabnih srečanj v povojnih letih ni bilo. Gospod Živic nas je takrat zbral v prostorih nad društveno gostilno ob cerkvi, kjer je danes banka, in smo prvič praznovali sv. Cecilijo, zavetnico petja in pevskih zborov. Vsak je nekaj prispeval in bili smo srečni, nasmejani in seveda – mladi. Od takrat praznuje zbor sv. Cecilijo vsako leto.
Romanje ali izlet je enkrat na leto organiziral župnik za župljane. Pridružili smo se jim še pevci. Šele v 70. letih prejšnjega stoletja je zbor sam prirejal izlete. Družabnih srečanj je bilo več, prirejali so jih pevci ob rojstnih dnevih. Zdaj ni primerjave s povojnimi leti. Kljub vsemu smo se radi družili in vsaka priložnost je bila dobra, da smo lahko prepevali: v maju po šmarnicah, ob kresu in po maši ob kavi.
Od kod vam ta strast do petja?
Petje sem vzljubila doma in v šoli. Rada sem poslušala mamo in očeta, ki sta pogosto pela. Oče nam je večkrat povedal, kako sta z mamo, ko ni bilo ničesar za večerjo, sedla pred hišo in zapela. Sama sem hodila k maši in vedno rada poslušala pevski zbor. Rekla sem si, da bom mogoče tudi jaz prepevala na koru. In tako je bilo: zdaj pojem že nad 60 let. V zadoščenje mi je, da je bila ta strast odraz dolgega udejstvovanja v domačem cerkvenem zboru, v pomoč pri raznih drugih zborih, predvsem v Združenem zboru Zveze.
Zaradi vsega tega sem prejela tri odličja, na katera sem ponosna in srečna, da sem jih bila deležna.
Leta 2004 mi je župnija sv. Jerneja ap. na Opčinah podelila Odličje sv. Cecilije za 50-letno vztrajno in neprekinjeno petje v cerkvenem pevskem zboru. Odličje so podpisali škof Evgen Ravignani, škofov vikar za Slovence na Tržaškem Franc Vončina in župnik Franc Pohajač.
Leta 2005 sem prejela Gallusovo listino, ki mi jo je podelil Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti: “Za dolgoletno uspešno delo in pomemben prispevek na področju ljubiteljskih glasbenih dejavnosti”.
Letos 8. maja, po pevskih vajah v družbi pevk in pevcev, mi je g. župnik Pohajač ob visokem življenjskem jubileju izročil Jernejevo odličje s posvetilom: “Za dolgoletno vztrajno in nesebično razdajanje v dobro župnije sv. Jerneja ap. na Opčinah in širše tržaške slovenske verske skupnosti”. Odličje z žigom tržaške škofije je podpisal tržaški škof – nadškof Gianpaolo Crepaldi, kateremu sta se pridružila še škofov vikar za slovenske vernike v tržaški škofiji Anton Bedenčič in openski župnik Franc Pohajač.
Cerkveni pevci pojete Bogu v čast in sebi ter zbranemu občestvu v veselje. Kakšen je vaš odnos do slovenske cerkvene pesmi in kako je pogojevala duhovni vidik v vašem življenju in doživljanje Božjih skrivnosti?
Res je, cerkveni pevci pojemo Bogu v čast, nam in občestvu pa v veselje. Vsaka pesem cerkvenega leta ima svoj čar: priložnostne, adventne, božične, postne, velikonočne in Marijine. Če jih poješ s srcem, te prevzamejo in raznežijo. Popolnoma drži pregovor, ki pravi, da je pesem molitev. Veliko lepega in dobrega smo prejeli ob srečanjih svetopisemske skupine in ob priložnostnih duhovnih predavanjih, ki so jih prirejali naši duhovniki.
Vi ste tudi med glavnimi pobudniki že tradicionalnih božičnih koncertov in šmarničnih koncertov, katerim rado prisluhne domače občinstvo, a tudi ljubitelji zborovskega petja od drugod. Kaj ta pevska srečanja pomenijo za našo narodno skupnost?
Naš cerkveni pevski zbor je od povojnih let imel božične in šmarnične koncerte po popoldanskem prazničnem blagoslovu na koru.
Na moj predlog smo leta 1981 sklenili, da bo zbor organiziral letno tri koncerte: na Božič in ob koncu šmarničnih pobožnosti v cerkvi, v prezbiteriju, ter na Prešernov dan v Finžgarjevem domu. Koncerti so postali že tradicionalni in jih prirejamo neprekinjeno 33 let. Udeležuje se jih veliko ljudi, zlasti na sam božični dan, pa tudi ostala dva koncerta sta dobro obiskana. Domačemu občinstvu in tudi ljubiteljem petja iz drugih krajev pomenijo ti koncerti vez med ljudmi, srečanje in pogovor s pevci, pa tudi priložnost, da z njimi še sami zapojejo. Lahko trdimo, da so to res pravi prazniki petja.
Vsako leto sama nadzorujete delo in si prizadevate za izid Naše Besede, ki predstavlja letni izsek župnijskega delovanja Opčin, Banov in Ferlugov. Od kod zamisel za nastanek tega lista?
Naša Beseda je izšla letos s številko 31. Leta 1983 smo na seji župnijskega pastoralnega sveta na predlog prof. Ivana Artača in ob privoljenju župnika Vilija Žerjala ter ostalih članov sklenili, da bi izdajali letno kroniko župnijskega delovanja v vasi. Že isto leto je izšlo nekaj tipkanih listov s poročili o življenju v župniji. Prvih 10 številk, vse so bile tipkane na pisalnem stroju in razmnožene na ciklostilu, je izdal CPZ sv. Jernej. Od enajste številke naprej izdaja glasilo župnija sv. Jerneja ap. Strani je bilo vedno več in danes imamo v rokah že revijo na 60 straneh in tiskano v tiskarni. Vsebuje kakovostne prispevke, fotografije, prikazuje delovanje društev in zborov z Opčin, od Banov in s Ferlugov. Dela je dosti, a tudi zadoščenja je veliko, saj dobivamo pohvale raznih bralcev tudi izven domačega kraja.
Kogarkoli vprašamo, kaj meni o vas, vsakdo pohvali in spoštuje vašo pokončnost in poštenost. Katere osebnosti, ki ste jih srečali med svojim delovanjem, so vas najbolj zaznamovale?
To vprašanje ni težko. Zelo veliko sem pridobila ob pogovorih in srečanjih z župnikom Viljemom Žerjalom. Vsa leta, ko je služboval na Opčinah, sem občudovala njegovo točnost, natančnost in gostoljubnost. Tako sem se tudi sama nalezla tiste točnosti in natančnosti, da so mi nekateri celo očitali, češ si slabša od g. Žerjala!
Za delavnost mi je bil vzornik dr. Zorko Harej. Vsa dolga leta, ko smo se odborniki Zveze cerkvenih pevskih zborov zbirali na sejah, sem z zanimanjem spremljala njegova poročila. Stalno je brskal med notami, pisal in pripovedoval. Imel je odličen spomin. Na vsako vprašanje je znal odgovoriti. Želel je, da se vsako začeto delo tudi konča. Delal je sam in želel je, da smo tudi ostali opravljali svoje zadolžitve.
Rada sem delovala ob njem in njegovi nasveti so se mi obrestovali pri našem cerkvenem pevskem zboru, kjer dela ni manjkalo.
Dalj časa ste že aktivna članica in odbornica Zveze cerkvenih pevskih zborov, kar vam ponuja vpogled v stanje cerkvenega petja v slovenski verski skupnosti na Tržaškem. Ali bi nam lahko zato začrtali razvoj, ki ga je organizirano cerkveno petje imelo pri nas?
Ko je Zveza cerkvenih pevskih zborov nastala, so bile ideološke razlike izrazite. Danes tega ne poznamo več. Kot se v družbi na splošno zaznavata neka mlačnost in utrujenost, se to odraža tudi v pevskih zborih, tako cerkvenih kot posvetnih. Vsi se soočamo s podobnimi problemi, ki so vezani na generacijsko prenovo in vzgojo pevcev. Želela bi si nekaj več predanosti in požrtvovalnosti, saj je le z naporom mogoče doseči zastavljene cilje. Marsikje pa lahko rečemo, da so cerkveni zbori edina organizirana dejavnost v župnijah. Upati je, da bi zbori vztrajali in nadaljevali delovanje in da ne bi obmolknili, ker bi bila to nepopravljiva škoda za slovensko prisotnost v teh krajih.
Kakšno vlogo je cerkveno petje imelo nekoč in kakšno, se vam zdi, da ima danes? Mislim namreč na dejstvo, da so se življenjske navade – zlasti kulturne – krepko spremenile; kako se torej cerkveno petje prilagaja tem družbenim sunkom?
Bistvo cerkvenega petja se ni spremenilo. Zavedati se moramo, da ima to petje predvsem liturgično vlogo, kar pomeni, da v polnosti zaživi in dobi svoj smisel, ko pojemo pri svetih obredih. Ta vloga in pomen se torej ne moreta spremeniti. Res pa je, da se v sedanjih časih slišijo te pesmi tudi na mnogih koncertih v dvoranah, kar je po svoje lepo, ker ta glasba, ki je izrazito duhovna, lahko nagovarja poslušalca tudi izven cerkve. Za vernega človeka je taka pesem tudi molitev in ga povezuje s sporočilom vere in praznikov.
Pri Zvezi pa smo že takoj po II. vatikanskem koncilu skušali nagovoriti pesnike in skladatelje, da bi pisali take cerkvene pesmi in maše, ki bi odgovarjale današnjemu čutenju. Tako so nastale nekatere imenitne zbirke, v katerih so pesmi, ki so jih uglasbili Malič, Vrabec, Harej, Vodopivec, Merku’ in še kdo. Te pesmi so danes marsikje poznane in so se uveljavile tudi v Sloveniji.
Ali bi nam lahko razkrili, kateri izmed naših glasbenih ustvarjalcev in zborovodij vam je najbolj ostal pri srcu in zakaj?
Od naših glasbenih ustvarjalcev so mi v lepem spominu ostali trije, s katerimi sem bila v stiku dolga leta. To so Stane Malič, Zorko Harej in Ubald Vrabec. Za naš cerkveni pevski zbor so uglasbili več pesmi. Profesor Malič, ki je bil celih 18 let tudi naš organist in zborovodja, je po II. vatikanskem koncilu uglasbil več maš v slovenščini. Vsi trije našemu zboru še vedno veliko pomenijo. Zato radi pojemo njihove skladbe, cerkvene in posvetne. Poudariti želim, da so te skladbe pustile v meni nepozaben pečat všečnosti; Maličeve in Harejeve zaradi nežnosti in čustvenosti, Vrabčeve pa zaradi temperamentnosti. Vsi so imeli izrazit smisel za oblikovanje glasbene vsebine. Ustvarjali so umetnine, ki so vsebovale tudi ljudske prvine. Vse to je dalo njihovim stvaritvam pestrost, privlačnost in zanimivost ter ustvarilo pristno domačnost. Zborovodja, ki ga cenim po Stanetu Maliču, je Janko Ban. Koliko je našemu cerkvenemu zboru dal s svojo skromnostjo, prizadevnostjo in zmožnostjo, vemo dobro vsi. Njegova je zasluga, če naš zbor toliko nastopa. Seveda k temu pripomoreta tudi zavzetost in resnost članov pevskega zbora. Med drugim se mi zdi zelo pomembno, da zna naš zborovodja oblikovati vsebinsko premišljene sporede, ki so vezani na naš primorski prostor. Prav zaradi programskih vsebin so naši nastopi bili deležni raznih pohvalil kritik.
Delovanje na cerkvenem in posvetnem področju zahteva od zborovodje in zbora večjo skrb in požrtvovalnost. Pred vsakim nastopom – v cerkvi ali v dvorani – zna naš Janko potegniti iz nas tisto pazljivost in zbranost, da lahko prikažemo poslušalcem vse, kar lepega zmoremo.
Poznamo vas tudi kot osebo, ki je dejansko vraščena v slovensko krščansko kulturo. Vzpostavili ste tudi vez z Goriško Mohorjevo družbo. Ali bi nam lahko kaj več povedali o tem?
Kot članici župnijskega pastoralnega sveta mi je že župnik Viljem Žerjal poveril nalogo, da skrbim za razdeljevanje knjig GMD. Sprejela sem vabilo. Več let je šlo v branje nad 80 knjižnih zbirk. Zdaj so se časi spremenili, ljudje manj berejo. Sama še vedno zaupam našim dolgoletnim zvestim odjemalcem, ki jim Mohorjeva družba še nekaj pomeni, in ker se že po svoji naravi držim reka Objuba dela dolg, za knjige Goriške Mohorjeve družbe skrbim še danes. Zadovoljna sem, da lahko tudi s tega vidika naredim nekaj koristnega za našo skupnost.
Igor Gregori
