Do pomembnih nagrad in dosežkov ga je vodilo naključje, osvojil pa jih je s trudom

POGOVOR – Zoran Lupinc, glasbenik in profesor diatonične harmonike

Zoran Lupinc iz Šempolaja je glasbenik in profesor diatonične harmonike. Že vrsto let skrbi za ohranitev tega ljudskega inštrumenta, še posebej pa se zavzema za trieštinko in širi ljudske napeve iz naših krajev. Prvi se je sistematično lotil učenja in kasneje poučevanja inštrumenta, ki se je včasih igral pretežno na posluh, danes pa z njim koncertira tudi s kvartetom 4Bellows4Tales. Pred nekaj meseci je postal ustanovni član in prvi predsednik novoustanovljenega društva Accordio Alpe Adria.

Več o poklicni karieri, prepričanjih in željah je Zoran Lupin povedal v pogovoru za naš tednik.

Kako se je začela vaša glasbena pot?

Če se prav spomnim, sem imel takrat šest let. Za Miklavža so mi podarili manjšo rdečo harmoniko, ki je bila bolj igračka. Tata je malo igral klavir, mami je kaj pokazal. Imel sem knjižico s pobarvanimi notami. Sol je bil zelen, to se še sedaj spomnim.

Veliko sem se poigraval. Pravzaprav se je verjetno vse začelo takrat, ko sem z bratrancem igral na dvorišču. On je igral na glockenspiel, jaz pa na harmoniko. Takrat je prišel mimo gospod z belimi lasmi in mami svetoval, naj me vpiše na Glasbeno matico. Potem sem zvedel, da je bil to Vinko Beličič.

Potem se je začel pouk na glasbeni šoli …

Ni bilo tako enostavno. Prišli smo v Nabrežino, kjer je bila šola na placu. Mama je takrat povedala profesorjem, ki so bili tam, da bi me rada vpisala k pouku harmonike. Takoj so jo začeli prepričevati, da bi bila boljša izbira violina ali klavir. “Bom, potem ga peljem domu,” je rekla. Mama je vztrajala in potem so me sprejeli.

Kako je takrat potekalo poučevanje glasbe, še posebej harmonike?

Že takrat je Glasbena matica začela harmoniko poučevati ne za zabavo, kot se je v glavnem uporabljala, ampak za koncerte s koncertno glasbo. Vadili smo na določen način, tudi skladbe so bile zelo zahtevne, potem so sledila tekmovanja. Šole je bila odlična in po vsej Italiji smo zbirali nagrade in priznanja.

Takrat pa je bila težava, da harmonika ni bila priznana na konservatoriju. Sicer smo v tistem času vsi diplomirali, ampak to je bila interna stvar Glasbene matice, ki je priskrbela komisijo iz Ljubljane. Najboljše učence pa so usmerjali v druge inštrumente. Jaz sem tako izbral rog in iz njega tudi diplomiral. Kasneje sem tudi tu dosegal dobre rezultate, koncertiral, igral z orkestrom v gledališču.

Kako pa se je rodila ljubezen za domačo glasbo?

Nekje pri petnajstih leti sem se začel zanimati za domačo glasbo, ker je v vas prišel Slak. Zanimal me je zven harmonike. Dva tedna kasneje so me peljali na Vrhniko, da bi pri izdelovalcu harmonik Železniku – takrat je bil zelo znan – naročil svojo, sicer klavirsko, ki pa bi zvenela kot diatonična. Ko sem prišel tja, je rekel, da on “spačkov” ne bo delal. Ponudil mi je klasično diatonično harmoniko. Jaz je takrat nisem znal igrati, izdelovalec pa me je, zato da bi jo prodal, prepričal, da se bom že naučil.

Nov začetek …

Takrat se je začela druga zgodba. Do takrat sem bil klasik, na diatonično harmoniko se je v tem času igralo le na posluh. Jaz pa sem na ta inštrument prenesel vse teoretično znanje, ki sem ga pridobil prej. Začel sem si izpisovati note.

Kasneje sem se udeležil različnih tekmovanj in dosegal odlične rezultate. V primerjavi z drugimi sem imel prednost, ker sem imel popolnoma različno tehnično znanje. Hkrati se je začelo tudi povpraševanje po učenju in takrat sem se odločil bolj za to smer. Začel sem pisati učbenike, skladbe, snemal sem zgoščenke itd.

V Sloveniji je pred 25 leti prišlo do velike spremembe pri diatonični harmoniki.

Leta 2000 so se odločili, da bodo v pouk na glasbenih šolah v Sloveniji vključili tudi ljudska glasbila, med temi tudi diatonično harmoniko. Povabili so me v študijsko komisijo in me poverili, da napišem učni načrt. Opravili smo dobro delo. Od leta 2003 poučujejo diatonično harmoniko na vseh osnovnih glasbenih šolah v Sloveniji kot vse ostale inštrumente.

Na srednjih glasbenih šolah pa se učenci morajo odločiti za drug inštrument …

Nekaj časa sem se boril, da bi jo uvedli tudi v srednje glasbene šole, a zgleda, da časi niso še zreli. Nekateri so temu zelo nasprotovali, hkrati pa verjetno ni bilo toliko volje niti pri tistih, ki so morali to zadevo peljati naprej. Jaz sem še naprej vztrajal, dokler mi niso povedali, da moja prizadevanja ne bodo obrodila sadov. Takrat sem odšel in izbral svojo pot.

Ideja je bila ta, da bi na srednji glasbeni šoli učenci še podobneje spoznali ta inštrument in vso literaturo, tudi klasiko in ljudsko glasbo drugih narodov. Na akademiji bi se potem lahko razvil študij ljudske glasbe in inštrumentov. Tega v Sloveniji ni, drugod pa je. Tudi v Italiji, v Catanzaru, je mogoč študij diatonične harmonike na konservatoriju.

To je nacionalni inštrument, naš, zato bi mi morali paziti na to, kako se igra. Harmonike so danes vseh barv, imajo vse sorte lučk in podobnih elementov. Izdelovalci izdelujejo dopadljive inštrumente, ki se prodajajo, potem pa jih na odru celo žagajo. Ni več spoštovanja do tega inštrumenta in do te glasbe.

Danes ne poučujete več na glasbeni šoli …

Poučeval sem najprej na Glasbeni matici, potem na glasbeni šoli v Ilirski Bistrici. Pred nekaj leti sem se vsega naveličal, opustil vse in začel samostojno poučevati od Krasa vse do Špetra. V Benečiji je sedaj diatonična harmonika pravi fenomen, na Goriškem pa je center v Jamljah.

V pogovoru, ki ga lahko v celoti preberete v zadnji številki tednika Novi glas, je Zoran Lupinc še veliko povedal o kvartetu 4Bellows4Tales, o novonastalem društvu Accordion Alpe Adria, o Trieštinki in harmonikah nasploh.