Poletna počitniška mrzlica

Zakorakali smo v poletje, pravzaprav v njegov skorajšnji vrhunec, ki ga večina zahodnega, skomercializiranega sveta istoveti s počitnicami, to je namreč čas, namenjen za vse, kar nam je najbolj pri srcu, torej za vse tiste dejavnosti, ki smo jih zaradi neodložljivih obveznosti v delovnem času bolj ali manj zanemarili. Poletje je namreč čas za vsesplošno regeneracijo, telesno in duhovno. Nenadoma vse obstane v prostem teku vročine in sopare, namesto politike, ekonomije in črne kronike prevladata prijetno razvajanje in prepuščanje konjičkom, četudi smo sredi pasjih dni.

Večina prebivalstva, ki si to lahko privošči, spremeni življenjski prostor in si zato ustvari prepričanje, da so spremenili tudi čas. Poletje in z njim tako zaželeni dopust sta namreč za večino čas ločitve od resničnosti, sicer bi spoznali, da so tudi poletne počitnice utrinek, pavza v vsakdanji rutini delovnih obveznosti. Za marsikoga je poletje čas počitka ali pa gibanja, potovanj, pa tudi intelektualnega dela, oziroma branja vsakršne literature, ki nam je ni uspelo prebrati med letom. Ljudje skratka izkoriščamo čas brez delovnih obveznosti na različne načine, največkrat ga namenjamo potovanjem v bližnje ali pa zelo oddaljene kraje, za marsikatere pa pomeni počitek ali dopust predvsem to, da so v miru doma in uživajo v tihoti lastnega doma, morda celo bližnjega samostana …

Glede na sodobne trende si upam trditi, da prevladujejo tisti, ki potujejo ter si ogledujejo naravne in kulturne znamenitosti tujih držav. Turizem je v visokem razmahu in številke, ki jih beležimo v povezavi z njim, segajo v nebo. Porast obiskovalcev pa v zadnjih letih občutijo predvsem evropska mesta. Kaj danes sili človeka k tako masovnemu premikanju po celi zemeljski obli, samega ali pa v družbi njemu podobnih, razen seveda, če ni razlog za to višja sila, npr. potreba po delu, lakota ali beg pred vojno? Najbrž zanimanje za nove kulture, verstva, zgodovino, morda želja po doživetju nečesa izrednega, ekstatičnega, morda nekaj, kar ga vleče od doma v širni svet, lačnega doživetij in preseganja lastnih intelektulanih in fizičnih meja? Morda samo želja po spremembi, morda konformizem? Ali morda nekaj, kar je zapisano v njegovih genih že od samega začetka sveta?

To so teme, ki jih proučuje sodobna antropologija, ki jo zanima predvsem razvoj človeka in njegove prirojene potrebe po premikanju. Zgodovina človeštva je namreč od njegovega nastanka dalje zaznamovana z nujo po premikanju, spremembi, potovanju, in to iz najrazličnejših razlogov: vojaških, ekonomskih, verskih, študijskih itd. Potovanja so bila že v prejšnjih stoletjih, predvsem pa v 19. stoletju nekakšen sestavni del kulturne širine in razgledanosti, pa tudi osebnega ponosa intelektualca, raziskovalca, največkrat pisatelja, kar lahko izvemo iz njegove biografije in njegovih potopisov.

Turizem (in z njim povezana želja po oddaljitvi od doma), izleti, potovanja in počitnikovanja predstavljajo danes pomemben delež svetovne ekonomije in zaslužka, denar igra torej pomembno vlogo, agencije pa ponujajo počitnice za vse okuse in za vse žepe, zato vsak izbira to, kar si lahko privošči. Pomembno pri vsem tem je, da si vsak izbere tak način preživljanja počitnic, ki bo po njegovem okusu in željah, ker je smisel počitnic prav v tem, da predvsem uresniči svoje želje, si resnično odpočije in nabere nove energije za ponovni delovni začetek. Pomembno je tudi to, da si vzame čas za najbližje in da ga preživi kvalitetno in odgovorno, pa tudi informiran o tem, kam se podaja in kaj ga na počitnicah čaka …