Pokrajine naj imajo večje pristojnosti!

Na skupščini slovenskih izvoljenih predstavnikov v javnih upravah, ki sta jo deželna svetnika Igor Gabrovec (SSk) in Igor Kocijančič (Zveza levice) sklicala v ponedeljek, 17. septembra, v Grudnovi hiši v Nabrežini, so prisotni na podlagi številnih dejstev zagovarjali potrebo po ohranitvi pokrajinskih upravnih enot.
Kocijančič je bil dokaj črnogled kot član paritetne komisije deželnega sveta, ki se ukvarja z vprašanjem reorganizacije pokrajin, prav zaradi neposrednega političnega utripa, ki ga je bil od polovice avgusta deležen v sklopu te komisije. “Moje bojazni so se namreč izkazale za upravičene”, nam je povedal v sredo, 19. septembra, dan za tem, ko je predsednik paritetne komisije Antonio Pedicini (Ljudstvo svobode) povedal sinteze komisije glede prihodnosti pokrajin v FJK. Njegovi izsledki bodo namreč podlaga, na kateri bo deželni svet začel razpravo o reformi pokrajin v začetku oktobra.
Nove pokrajine naj bi po stališču Pedicinija postale zgolj 'časten in posvetovalen' organ brez dejanske upravne moči. Pokrajinski svet naj bi sestavljala skupščina krajevnih županov, ki naj bi vsaka dva meseca izvolili predsednika in podpredsednika organa. Obseg novih enot naj bi odgovarjal sedanji področni in kulturni ter družbeni homogenosti pokrajin. Administrativne stroške bi izničili tako, da bi pristojnosti pokrajine (glede npr. prostorskega načrtovanja, prevoznih servisov, šolstva in delavskega vprašanja) prenesli na neko novo strukturo v deželnem direktoratu za lokalne avtonomije. Predlog predvideva obenem iztek sedanje zakonodajne dobe in prehodno obdobje, med katerim bi izredni komisar (najbrž sedanji predsedniki pokrajinskih uprav ali pa drugi upravitelji z dolgoletno izkušnjo) pripravil podlago za novo strukturo.
“Smernice, ki jih je nakazal predsednik paritetne komisije, segajo dlje od namere Montijeve vlade odpraviti oziroma poenotiti pokrajine”, nam je povedal Kocijančič. “V tem primeru bi se sicer znašli v nekem paradoksalnem položaju, ki bi bil vsaj z narodnostnega vidika Slovencem naklonjen: če vzamemo v poštev prihodnjo strukturo tržaške pokrajine, bi v novi skupščini bili kar dve tretjini slovenskih županov… ”, nam je povedal deželni svetnik, ki je še enkrat poudaril nasprotovanje sedanjemu pokrajinskemu ustroju največjih strank, se pravi Ljudstva svobode, Demokratske stranke in UDC-ja.
Čeprav Pedicinijev predlog postavlja neke okvirne smernice za reorganizacijo pokrajin, dejanskih jasnih stališč, kako se smotrno lotiti tega vprašanja, ni. Govor je o morebitni združitvi tržaške in goriške pokrajine ter o ustanovitvi velike furlanske pokrajine, obenem nekateri predlagajo tudi razdelitev goriške pokrajine med Furlanijo in deloma Trstom, ki bi postal mestna-metropolitanska občina. Na podlagi negativnih izkušenj ob ukinitvi Kraške gorske skupnosti je Igor Gabrovec na nabrežinskem večeru poudaril, da je z narodnostnega vidika ohranitev obstoječega upravnega ustroja edino jamstvo, da se raven zaščite manjšine ne zniža. In prav na temo narodnostne razvejenosti in jezikovnega bogastva naše dežele velja pritiskati, saj “že danes lahko trdimo, da je na avdicijah posvetovalne komisije z več strani (ne le Slovencev) prišel na dan pomen pokrajin pri zaščiti, razvoju in promociji večjezičnega in večkulturnega značaja naše dežele, ki svojo “posebnost” danes morda bolj kot kdaj koli prej utemeljuje na zgodovinski prisotnosti jezikovnih in narodnih manjšin”, je dejal deželni svetnik SSk. Slovenska narodna skupnost je v sedanjem upravnem ustroju kvalitetno in kvantitetno močno prisotna, kar posredno in neposredno vpliva na njeno zaščito. V tem vidiku se ni strinjal s stališčem slovenske komponente Demokratske stranke, po mnenju katere zaščita manjšine ni vezana na obstoj pokrajin. Gabrovec je tako povabil DS in njeno slovensko komponento, naj skupno premislijo to vprašanje, “saj smo premajhni, da bi vsak delal zase… ” Zato vzbuja skrb stališče kandidatke na prihodnjih deželnih volitvah Serracchianijeve (DS), ki razmišlja o “premostitvi pokrajin in se obenem loteva tudi majhnih občin”.
Reforma krajevnih uprav, v tem primeru pokrajin, pa mora obenem odgovarjati tudi skladnosti z italijansko upravo, sama reorganizacija pokrajin pa bo tako ali drugače vplivala na ostale upravne enote (občine in deželo). Kaže namreč, da so sami juristi na avdicijah posvetovalne komisije izrekli pomisleke glede ustavne vzdržnosti vladnega predloga o ukinitvi pokrajin. Vprašanje je vse prej kot preprosto, javno mnenje pa se pod vplivom posplošenega protipolitičnega vdušja vse bolj nagiba k odpravi teh institucionalnih organov. Vsakršni stroški nekaterih javnih uprav, zlasti takih, ki jih občani ne čutijo blizu, postanejo v tem primeru le alibi, ki ne zdrži teže utemeljitev. “Krči se tam, kjer ljudje ne reagirajo”, je dejal Kocijančič v Grudnovi hiši in obenem poudaril, da je dežela svojčas že oklestila stroške pokrajin glede sejnin in števila članov uprav. Strinjal se je, da je reorganizacija pokrajin potrebna, ta pa mora nastati na podlagi večanja pristojnosti pokrajinskih enot, ne pa z njihovo odpravo. Igra bo torej na deželi zlasti političnega značaja; v primeru, da bi večina obsodila pokrajine na drugorazredne upravne enote, bi to zanje preprosto pomenilo umiranje na obroke. Poleg tega je Kocijančič načel tudi vprašanje prekvalifikacije pokrajinskih uslužbencev, ki bi morali svojo službeno pot nadaljevati na občinah ali na deželi. Deželni svetnik Zveze levice se načeloma strinja z DS, češ da zaščita manjšine ni vezana na obstoj pokrajin, je pa prepričan, da bo brez podpore največje stranke na levici težko obdržati pri življenju pokrajinske enote take, kot jih poznamo sedaj.
Podpredsednica goriške pokrajinske uprave Mara Černic je prav glede neutemeljene gonje zoper proračunsko težo pokrajin povedala podatek, da te enote bremenijo za pičlih 1,5 % državno blagajno. Preustroj javnih uprav v državi bi moral zato temeljiti na jasni podobi splošne upravne razčlenjenosti posameznih upravnih enot in njihovih kompetenc: ob tem se je Mara Černic vprašala, zakaj v tem kočljivem trenutku razpravljajo le o javnih upravah, ki jih oblikujejo volivci, ne duha ne sluha pa ni o vseh ostalih državnih institucijah, ki veliko stanejo, ki krojijo usodo državljanov in niso pod nadzorom volilne presoje. Debata o pokrajinah je po njenem mnenju politične narave, sedaj pa se o tem ne da debatirati trezno in strokovno, saj to pogojujejo deželne volitve.
Predsednik tržaškega pokrajinskega sveta Maurizio Vidali je podčrtal vprašanje usode osebja v primeru ukinitve pokrajin in ponudil nekaj podatkov, med drugim je povedal, da stane cel pokrajinski svet letno prav toliko kot en senator – 120 tisoč evrov. Predsednik vzhodnokraškega rajonskega sveta Marko Milkovič je predlagal, da bi pokrajine ohranili take, kot so, le da bi zmanjšali število izvoljenih svetnikov, oziroma, da bi po zgledu Južne Tirolske poenotili pokrajine in deželo. Goriški pokrajinski svetnik Mario Lavrenčič pa je med drugim podprl predlog o združitvi tržaške in goriške pokrajine: obe enoti pa naj imata enako dostojanstvo in zagotovljeno slovensko predstavništvo. Občinski svetnik v Sovodnjah Peter Černic se je vprašal, ali bi nov ustroj pokrajin še odgovarjal načelu subsidiarnosti, na podlagi katere so jih svojčas že prenovili. Župana občin Dolina, Fulvia Premolin, in Repentabor, Marko Pisani, sta poudarila potrebo po natančnejši definiciji funkcij pokrajin s povečanimi pristojnostmi. Na skupščini so se med drugim domenili, da bodo po predstavitvi izsledkov deželne komisije oblikovali posebno skupino, ki bo še naprej iskala primerne odgovore na ta kočljivi problem.
IG

Nabrežina / Javna skupščina slovenskih izvoljenih predstavnikov

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme