Pogrešali jo bomo!

V častitljivi starosti je odšla v večnost prevajalka Jolka Milič

Jolko Milič smo v uredništvu imeli radi. Zavzeto je spremljala naše delo, nam včasih kaj napisala, tudi polemično, kot je znala. Njena smrt nas je prizadela, čeprav je odšla v večnost v častitljivih letih. Do zadnjega je prevajala in spremljala vse, kar jo je zanimalo. Zanimalo pa jo je tudi vse, kar se tiče vseh nas, ki živimo in delamo v Italiji. Pogrešali jo bomo. Cenili smo njeno navezanost na naš tednik, predvsem pa smo cenili njeno demokratično držo, ko je šlo za njeno najljubše delo, prevajala je namreč vse pesnike, ki so njej nekaj pomenili. Bila je proti vsem “kuhinjam”, ki jih tudi v književnosti ni malo, zato ne preseneča, da je prevedla več kot 170 slovenskih in italijanskih pesnikov. G. Ambroža Kodeljo, s katerim je dolga leta prijateljevala, smo zaprosili za spominski zapis. 

Jurij Paljk

Zbogom, gospa Jolka!

Kadarkoli sem obiskal gospo Jolko Milič na Partizanski 13 v Sežani, sem se nalezel njenega veselja. Mimogrede: vsa njej namenjena pisma sem pošiljal na Ulico slovenskih domobrancev 13, da bi se tudi ona nasmejala in pismonoši navrgla: “Novi časi, nove navade, stari ljudje!”

Pravzaprav ne vem, kako se je začelo najino drugovanje. Lahko pa povem, da sem se vsakič, ko sem se znašel v njenem kraljestvu, obloženem z goro časopisnih izrezkov in sveže natisnjenih knjig, počutil lepo, praznično. Z leti, ko sva nekaj več sodelovala, sem se vnaprej pripravil na vsak pogovor, da ne bi zašla, kamor si nisem želel.

Ob slovesu me je redno pobarala: “No, in kaj pravi Jurij s pušo?” (Mislila je na Jurija Paljka, urednika Novega glasa iz Gorice.) Če sem vedel kaj novega, sem ji povedal, drugače pa odvrnil: “Mularija mu je zrastla čez glavo!” Ona pa: “Saj, saj, domišljal si je, da bo vzgojil same literate, pa se je prvi posvetil fiziki, druga kemiji, tretja medicini, ho, ho, pesnikovanja pa nič, niti za ščepec soli … !” in se nasmejala. “Povejte mu, naj ne dela računov brez krčmarja!” Znance, ki so ji bili pri srcu, je rada vprašala, kako so in kam je zaneslo njihove otroke …

Najini pogovori so se dotikali raznih tem, od literature, prevodov, do Srečka Kosovela in njegovih domačih, saj je bila sama – kot je rada povedala – del njihove družine. Ob vsakem natisu Kosovelovih poezij je odkrila kakšno napako. Najbolj jo je jezilo, ko so Kosovelove verze potvarjali. Velikokrat se je o tem razpisala, največkrat pa pikro pripomnila: “Ma, onim tam” – mislila je na Ljubljano – “se svet konča pred Vrhniko, nas zanje ni!” Zanimivi so bili tudi njeni komentarji o Trstu in tamkajšnjem življu. Pogosto je rekla: “Oni tam doli v Zalivu so kunštni, pišejo, kar ne drži. Jim bom že povedala!” Vzela je listek in si zapisala, kaj ima komu, ko se oglasi, povedati … Če je imel njen dobri znanec dr. Jože Pirjevec kakšen zapis, s katerim se ni strinjala, mi je to po elektronski pošti takoj sporočila: “Ste videli, Jožek čez cesto je spet streljal na zajca, ustrelil pa ni niti miši! Preberite Gloso!” Nabralo se ji je nič koliko takšnih dovtipov. Navadno sem ji odgovoril, potem pa pripisal, naj pogleda skozi okno, če se je morebiti kdo – morda sam Jožek z onstran ceste … iz Zaliva spet s kočijo pripeljal na obisk.

Najino sodelovanje se je začelo v zvezi s pesnikom Danetom Zajcem. V Doberdobu smo umeščali novi križev pot, delo Alekse Ivanc Olivieri, Slovenke s Korzike. Ob predstavitvi sem iskal primerno besedilo. Jolka me je spomnila na Križev pot Daneta Zajca, objavljen v Perspektivah. Tako sva stopila skupaj in izdala dvojezično brošuro z Zajčevim besedilom in Aleksinimi slikami. Spremno besedo je napisala umetnostna zgodovinarka prof. Maruša Avguštin iz Radovljice, Jolka pa je tekste prevedla v italijanščino. Knjižico smo predstavili po maši. Dogodek mi je ostal živo v spominu. Polna cerkev. Gospa Jolka izza ambona na glas oznani, da za vse to nima nobenih zaslug (pa je vendarle vse prevedla, korigirala in bdela nad izdajo!). Vse, kar je naredila, da je le prevod v italijanščino. Potem pa nam je v njej lastnem vehementnem slogu natrosila toliko vsega, da smo se iz srca nasmejali. Dane Zajc, ki je vse to poslušal iz ozadja, je, ko je prišel na vrsto, le kratko pripomnil: “Gospa je povedala vse, tudi tisto, česar jaz ne vem!”

Drugemu, prav tako lepemu srečanju smo bili priče ob predstavitvi dvojezične Danetove zbirke Ljubezen in smrt – Amore e morte (2005). Ob teh Danetovih pesmih se je – kot je povedala med predstavitvijo – potila nekaj več. Pesmi te zbirke je imenovala “poesia nera – črna poezija”. Tudi ta predstavitev je bila enkratna. Obogatena je bila z razlago oljne slike Kraška apokalipsa, ki visi v naši cerkvi. Kraško Apokalipso, umetnino doberdobskega rojaka akad. slikarja Vladimirja Lakoviča, je predstavila umetnostna zgodovinarka Maruša Avguštin. “Nad porušenim Doberdobom lebdi Križani, ob njem na desni so upodobljeni štirje apokaliptični jezdeci: smrt, kuga, lakota in vojska. Med jezdeci prelivajoče se barve rišejo italijansko zastavo. Ti štirje jezdeci so v prvi svetovni vojni porušili našo vas, tedaj del avstro-ogrske monarhije …” Spominjam se, da mi je ob teh besedah gospa Jolka prišepnila: “Pa ne le Doberdoba, temveč ves Kras, pa tudi Sveto Goro so nam razbili!”

Pri tej drugi predstavitvi Daneta, žal, ni bilo med nami.

In glej naključje: “20. oktobra 2005 zjutraj mi je prijatelj Jurij sporočil, da je Dane odšel k poslednji Resnici. Zvečer pred godom sv. Neže, 21. januarja 2021, pa me je obvestil, da je gospa Jolka Milič za vedno sklenila svoj prevajalski in satirični opus.

Ob slehernem koncu, zlasti ob smrti znanca ali prijatelja, začnemo obujati spomine na vse, kar smo ob njem doživeli lepega in zanimivega. Nekoč so mi povedali, da je gospa Jolka prevedla več kot petintrideset tisoč verzov. Sam jih nisem štel. Vem pa, da je njen prevajalski opus velikanski. Ko so ji ob neki priložnosti poočitali anahronistično italijanščino, uporabo nekaterih besed, ki so danes redke, je to še isti dan ovrgla z dokazi – s podatki iz tega ali onega slovarja. Z navedki, kaj določena beseda pomeni in zakaj jo je uporabila. Malokdo ve, da je imela široko razvejen krog znancev, s katerimi se je posvetovala, jim telefonirala, si z njimi elektronsko dopisovala in šele nato delo “dala iz rok” in v objavo. Izredno natančna je bila tudi pri korekturah. K vsemu, kar je prevedla in je bilo natisnjeno, je na zadnji strani publikacije dodala listek s podatki o napakah, ki jih je treba popraviti.

Zelo je bila navezana na Sežano in rada je potožila, da starih Sežancev skorajda ni več, da pa je v mestu vse več prišlekov, ki kraju ne bodo ohranili nekdanje duše.

Zelo je bila navezana na Kosovelovo knjižnico. Njej namenjeni obiski so bili leta in leta točni kot ura. Ko je v zvoniku odbilo poldan, je vstopila, pozdravila punce – kakor je imenovala knjižničarke – in s pogledom ošvrknila fanta – knjižničarja, ki ga je zelo spoštovala in cenila tudi zato, ker ji je servisiral računalnik, ko je “šel v maloro”. Zadnja leta so se ti obiski zredčili, saj je vedela, da je v hoji negotova. Kljub temu je želela biti na tekočem o vsem, kar se je v knjižnici dogajalo. Zato je bila z osebjem povezana tudi po telefonu.

Pogrešali bomo njene iskrive časopisne zapise, zlasti pa jo bodo pogrešale italijanske založbe, s katerimi je redno sodelovala. Sam bom pogrešal njena tedenska, pogosto zelo dolga elektronska pisma, ki jih je oblikovala pozno v noč in navadno sklenila z besedami: “Mojega gobcanja je konec! Amen!” Beseda gobcanje ji je ostala v spominu po nekem štrbunku iz morja besedi, ki so se nanjo zgrnile iz Zaliva. Poslej je bila ta beseda v najinih pogovorih redno na tapeti, zabeljena z veliko mero humorja in dovtipov.

Draga gospa Jolka! Vsi, ki smo z Vami spremljali literarno in politično življenje na Krasu, se ozirali v preteklost in upali v prihodnost, Vam želimo mirnega sna ob vseh Vaših na sežanski božji njivi!

Hvala za vse! Ohranili Vas bomo v najlepšem spominu!

Ambrož Kodelja