Pismo v slovo rajnemu župniku, g. Gianniniju
Dragi in spoštovani g. Giorgio Giannini ali Ive, kot ste nam povedali ob zlati maši in tudi v intervjuju, ki sem ga z vami naredil za božično številko Novega lista leta 1989, se pravi kaka dva meseca po vašem prihodu v Devin. Takrat ste o sebi povedali, da se je vaša nona po očetovi strani imenovala Marija Balek in je prišla v Trst iz Prekmurja še v 19. stoletju. Vaš nono, po priimku Ive, pa je prišel iz Istre. Vašemu očetu Giovanniju so fašistične oblasti leta 1923 priimek Ive spremenile v italijansko obliko Giannini. Vaša mama Vittoria Valerio pa je bila doma iz Turjaka, nedaleč od Tržiča. Živeli ste na Rocolu, ki je bil v tistih letih res še predmestje Trsta. Po maturi leta 1957 na znanstvenem liceju Oberdan ste se odločili za bogoslovje in bili posvečeni leta 1962 prav v cerkvi Pija X. na Rocolu, novo mašo pa ste peli pri sv. Vincenciju. Kaplansko službo ste do leta 1970 opravljali pri sv. Petru in Pavlu, nato pa bili imenovani za župnijskega pomočnika v Barkovljah, kjer ste bili zadolženi za oskrbo slovenske verske skupnosti.
V ponedeljek, na vašem pogrebu, sem videl kar nekaj prijateljev iz Barkovelj, ki so obujali spomine na tiste čase in kako ste se vključili tudi v pevski zbor, da bi imeli več priložnosti se pogovarjati v slovenščini. Od doma je namreč niste “prinesli”, čeprav ste se vedno zavedali tudi teh korenin. Pripovedovali ste, da ste se začeli slovenščine načrtno učiti v semenišču, kjer vas je dve leti učil prof. Martin Jevnikar, izpopolnjevali ste to znanje z branjem in poslušanjem radia ter ob pogovoru s prijatelji in kolegi, med katerimi ste še posebej omenjali dr. Rafka Dolharja, s katerim ste hodili v hribe in te izlete izkoristili za utrjevanje slovenskega jezika, tako da ste ga na koncu sproščeno govorili. V tistem intervjuju ste omenjali, da je bila vaša druga velika ljubezen narava, in zato me ne čudi, da ste se po posvetitvi vpisali na prirodoslovno fakulteto tržaške univerze, kjer ste leta 1967 diplomirali iz fiziologije z nalogo o srčnem ritmu. Po diplomi pa ste nadaljevali raziskovalno delo na inštitutu in po dveh letih začeli predavati na isti fakulteti.
Slovo od prijatelja in duhovnega vodje je težka stvar. Gospod Giorgio Giannini (1. 4. 1939 – 27. 10. 2024), bili ste z nami vse od leta 1989, ko ste po odhodu g. Ivana Kretiča prevzeli pastoralno skrb za Devin, Štivan in Medjo vas.
To je bil čas, ko je bilo devinsko župnišče pri starem gradu, po volji nadškofa Bommarca, zamenjano za sedanje, ki pa je bilo potrebno obnove.
Zato ste ob prihodu kar dobro leto živeli v najemnem stanovanju. Ko ste prišli med nas, ste bili petdesetletni, komaj upokojeni profesor fiziologije na tržaški univerzi, ljubitelj gora in alpinizma, z izkušnjami delovanja kot župnijski pomočnik v nekaterih tržaških župnijah, še najdlje v Barkovljah, od leta 1971 do 1989, a tudi kot skavtski duhovni vodja. Prišli ste kot duhovnik mlajše generacije in se svojega dela lotevali precej neformalno. Ob prihodu v našo župnijo ste z veliko energije poprijeli za delo. Poleg župnišča je bilo treba popraviti streho nove cerkve v Štivanu, v devinski cerkvi pa urediti ogrevanje. Kmalu je nastala mladinska skupina, s katero ste imeli redna srečanja in nekajkrat na leto odhajali na izlete v naravo. Za mnoge izmed udeležencev so nepozabni tako vzponi na Ojsternik, Sv. Višarje, Matajur, na Celovško kočo pod Stolom kakor tudi zasajanje oljk v Koludrovici tu v Štivanu 1. in 2. maja 1993, ko smo bili v nekem smislu pionirji oživljanja oljkarstva na tem koncu Krasa. Le kak teden kasneje smo izvedeli, da imate hude zdravstvene težave. Čakala vas je težka operacija in prav tako težka terapija. Počasi, z veliko vero v Božjo previdnost, kot ste sami dejali, ste okrevali. Tiste mesece in leta je v našo župnijo prišel pater Janko Hajšek, ki je tudi te dni umrl in se ga prav tako spominjamo s hvaležnostjo za vse, kar je naredil med nami, saj je bil več let zadolžen za duhovno oskrbo v slovenščini. G. Giannini, vi ste si pa postopoma toliko opomogli, da ste spet prevzeli skrb za obe verski skupnosti v župniji, čeprav si niste mogli več privoščiti istih naporov kot prej. A obredi so bili redni, homilije vsebinsko strnjene, da smo si jih lahko zapomnili, praznične maše vedno trojezične: latinske, slovenske in italijanske, pa tudi angleške včasih, kot vsak duhovnik ste krščevali, obhajali poroke in pogrebe. Bili ste del našega življenja.
Po nastanku pastoralne enote, ki povezuje Ribiško naselje, našo in sesljansko župnijo, ste se leta 2018 odpovedali službi župnika, kot župnijski pomočnik pa ostali v Devinu in do zadnjega ob slovenskih mašah po potrebi maševali tudi v italijanščini. Imeli ste velik dar, da ste znali prisluhniti ljudem in njihovim težavam, znali upoštevati predloge, ki smo vam jih predstavljali župnijski sodelavci ali cerkveni pevski zbor. Radi ste imeli petje in zato ste rade volje dovolili, da smo v tej cerkvi ob koncertih božičnih in Marijinih pesmi prirejali tudi številne druge koncerte, saj ste radi dejali, da je cerkev dom vseh v župniji in da itak vse povezuje, kot je zapisal Dante, “L’amor che move il sole e l’altre stelle”.
Ob vsem, kar ste g. Giannini naredili med nami ne le z dejanji, ampak tudi z molitvijo in tiho podporo, naj se ob slovesu zahvalimo Bogu za vse dobro in lepo, ki smo ga doživeli ob vas. Naj tudi mi po vašem zgledu in zaupanju v Božjo previdnost živimo in delujemo naprej, kot sprašuje in naroča psalmist: “Zakaj si potrta moja duša, / zakaj hrumiš v meni? // Zaupaj v Boga, zakaj še ga bom hvalil, / svojega rešitelja in svojega Boga!”
Tudi mi zaupamo, da se boste tam v nebeškem Jeruzalemu še naprej zavzemali za tukajšnjo čredico in bili pri Gospodu dober posrednik. Počivajte v miru!
