Pika na (pesm)i
Dan –
v besedni obliki vode,
je dan –
in jutro besede,
v rosni obliki vode
je dan –
in poldan besede,
v deževni obliki vode
je dan –
in večer besede,
v ledeni obliki vode
je dan –
in noč besede,
voda:
v prispodobo dojeta
ljubezen
z nedojemljivo
ljubeznijo –
nosečnost čudodelnega vedra.
Zlatka Obed
Pesem sodi v zbirko Ob vodi in kruhu 2 (ZTT 2010) rahločutne pesniške ustvarjalke, ki je zanjo izbrala isti naslov kot za prvo (ZTT 1987) in jo podpisala kot Zlatka Obed Lokatos. Preden se osredotočim na pesem, bi rada opozorila na pomen, vlogo naslova. Nedvomno prav ta pritegne pozornost kot nosilec neke naravnanosti – to mislim nasploh: pri vsaki knjižni izdaji, proznem delu, poeziji. Včasih njegovega sporočila ne utegnemo dojeti takoj, marsikaj se nam razkrije med branjem. Toda pomembno je, da si ob naslovu literarnega dela zastavimo kako vprašanje. V dobi, ko ima vsaka pesnica, vsak pesnik svojo avtopoetiko in torej ne pripada ali sledi tej pesniški usmeritvi ali šoli (kar je bilo včasih, denimo, običajno), je povednost naslova še bolj zgovorna.
Voda in kruh nista samo bistvena za preživetje (ko zmanjka vse drugo), temveč kot koordinati določata pesničin vrednostni sistem, njeno duhovno podobo, njen pesniški svet, slog in izraz. Voda se pojavlja tudi v samem naslovu pesmi, tokrat v kombinaciji z besedo, ki je prav tako kot voda vir vsakršnega življenja, žitja in bitja. Duhovnega, družbenega, umetniškega.
Brez vode ni življenja, brez besede ni (besedne) umetnosti. Pesniška izpoved se izliva v harmonično oblikovana trostišja s ponavljanji (brez delitve na kitice), v katerih se zdi, da se ustvarjalka poigrava z besedami. Človeški (vsak) dan se odvija kot jutro…, poldan…, večer…, noč besede, a obenem v besedni…, rosni…, deževni…, ledeni obliki vode.
V zadnjem delu pesnica sama ponudi misel, razveže metaforo. Voda je ena sama ljubezen, bogata, rodovitna, plodna. Zanimivo je, da ni ujeta, temveč dojeta v prispodobo, saj bi njena ujetost onemogočala njen prosti, svobodni izraz. Voda, sicer oplojena z nedojemljivo ljubeznijo, dela čudeže, zajeta je v nosečnost čudodelnega vedra. Moč človekovega bitja, bistvo njegove eksistence je torej v darujoči se ljubezni in v komunikaciji – najsi bo jutro, poldne, večer ali noč, svetloba ali tema, v kateri pogosto tavamo, smo prestrašeni in potrebujemo (po) moč.
S slogovnega vidika pesem nudi iztočnice za opazovanje lepega, večplastnega izražanja. Nosilke pomena so besede, njihovo (nepo) polnost pesnica osmišlja s svojo čudotvorno pesniško paličico, z njo preigrava njihovo jezikovno in pomensko gibljivost, skratka ustvarja svoj poetični ris. Preko samostalniškega izražanja s poudarjenima abstracta – ljubezen, ki z nosečnostjo postaja duhovno rodovitna – se nam jasni podoba dneva, zajetega v darovanje, razdajanje, ustvarjanje.
Skopi glagolski izraz, rekli bi – ob vodi in kruhu – govori prav o tem: pesnica ne potrebuje veliko, zadostuje ji glagol biti, nosilec bivanjske danosti. Oblika “je” se namreč edina ponavlja kot osebna glagolska oblika, in vendar je napolnjena z izjemno sporočilnostjo.
Nam pesnica, zaznamovana z imenom Zlatka, ponuja v verzih zlato resnico, da je dan v vseh svojih razsežnostih… v resnici dan oziroma darovan, osmišljen kot darovan (je) ?
