Pet lahkih komadov ...

TRST – Binetti, Covacich, Gori, Magris in Valerio v Verdiju in Rossettiju

Ko sem še kot mlad cinefil hodil po festivalih, sem najraje sledil retrospektivam, se pravi spremnim programom, ki niso bili pod žarometi “rdeče preproge”. Tam sem iskal in dobil manj znane, skrite bisere, kar se nekako dogaja tudi danes, ko hodim v teater. Raje izbiram male, nerazvpite predstave. V tržaškem Verdiju sem nazadnje užival, kar dvakrat, na priredbi Mozartove Čarobne piščali, ki jo že več let ponavljajo v dvorani Victorja de Sabate. Tenorist in režiser Andrea Binetti, pri predstavi tudi scenograf, kostumograf ter pripovedovalec in radoživi Papageno, je v dobri uri strnil najznačilnejše prizore in arije slovite parabole o ljubezni, prijateljstvu in razsvetljenstvu, ki jo je nadvse ljubil tudi moj glasbeni mentor Silvan Kerševan.

Krasno oblečeni junaki in junakinje glasbene pravljice so se sukali po odprtem odru in tudi v dvorani med mladimi in zrelimi obrazi. Očarljiva je bila mlada Patricia Daniela Fodor kot princesa Pamina, pohvaliti pa gre tudi mali orkester godal in pihal, ki ga je vodil prvi violinist Verdija Stefano Furini. Binettijev poljudni pristop je res posrečen. Zraven mene je bila mlada družina v majici in supergah, očitno prvič v operi, z dvema otrokoma. Najmlajši, petletni, je bil kot hipnotiziran ob znani ariji Kraljice noči Veronike Foia. Nič ni motilo niti italijansko besedilo priredbe, ki me je spominjalo na švedščino moje prve Čarobne piščali v Bergmanovi režiji, ki sem jo enako prevzet občudoval še kot gimnazijec v goriškem kinu Modernissimo. Priredba z novo orkestracijo Paole Magnanini je prava mini uspešnica, saj je dosegla prek 60 ponovitev, ki so se jih udeležile mnoge šole; zagotovo se bo še vrnila na mali oder Verdija v veselje otrok vseh starosti.

“Male” predstave Rossettija

V dvorani Bartoli sem ujel zadnjo monodramo po besedilih Claudia Magrisa Il vetro della clessidra (Steklo peščene ure) in izvirno operacijo gledališke uprizoritve snemanja radijske drame 26 ottobre: un mare di ombrelli (26. oktober: morje dežnikov), ki je nastala v koprodukciji Stalnega gledališča FJK in deželne RAI. Mario Mirasola, prepoznavni glas tržaškega radia RAI, je kar iz zadnje vrste v mali dvorani režiral snemanje oddaje z igralci, ki so za mikrofoni dajali besedo protagonistom tiste noči leta 1954, ko je Trst postal spet italijanski. Navdušenje mladih, zaskrbljenost zrelih in nostalgična ironija starejših so bili učinkoviti kontrapunkt dogajanju in “flasbackom” od prve svetovne vojne do proglasa ras(istič)nih zakonov, od strahu med 40-dnevno jugoslovansko “okupacijo” do prihoda Amerikancev s čokolado in jazz glasbo.

V zgodovinsko uravnovešeni lepljenki, ki se dogaja samo v mestu, ni slovenskih elementov. Avtor izvirne radijske drame Gianni Gori (1937), tudi muzikolog in pisec uspešnih radijskih iger, pa je z omembo priimkov in novih prišlekov Ezulov le pokazal na večjezičnost in specifiko Trsta. Uigrani igralci, za vse bi omenil posrečenega nonota Fulvia Falzarana, so briljantno odigrali tako gledališko predstavo kot radijsko dramo, kar so lahko preverili poslušalci deželnega in tudi nacionalnega tretjega radia RAI. Ta je še na voljo prek aplikacije RaiPlay Sound. Ob kopici uradnih dogodkov o “vrnitvi Trsta domovini” bi omenil razstavi La ribellione di Trieste (Upor Trsta) v državni knjižnici Stelio Crise (do 18. januarja), nastalo v organizaciji Inštituta za zgodovino odporništva IRSREC (glej spletno stran www.trieste1953-54.it), ter 1954: Trieste è italiana. La zona B è perduta (1954: Trst je italijanski. Cona B je izgubljena) na sedežu Deželnega inštituta za istrsko kulturo IRCI (do 30. marca).

Režiser radijske predstave je omenjeni Mirasola (na sliki na odru po predstavi), gledališke pa umetniški vodja Rossettija Paolo Valerio. Slednji je režiral tudi uprizoritev poslednjih razmišljanj postaranega Magrisa v precej jasni povezavi mrkih fantomov preteklosti in sodobnosti. Karizmatični Alessio Boni bere in z bravuroznostjo interpretira odlomke iz zadnje knjige Tempo curvo a Krems in monolog “Essere già stati” tržaškega germanista in pisatelja, ki spominja na odmaknjeno diagnozo Thomasa Bernharda.

Drugi znani tržaški pisatelj Mauro Covacich pa ponuja novo etapo v avtorskem spopadu z literarnimi vzorniki in sogovorniki. Tokrat je izbral uradnika praške podružnice zavarovalnice Generali, nemško pišočega pisatelja Franza Kafko – Kavko. Ni več običajne scenografije, delovne mize, polne knjig, in table, s katerih nam je predočil svojo vizijo Sveva, Joycea in Sabe. Covacich tokrat doživet razmislek o enem največjih pisateljev prejšnjega stoletja na osnovi svojega avtorskega eseja, ki daje tudi naslov predstavi Kafka, bere kar z recitatorskega pulta. Na klaviature ga spremlja rimski sodobni glasbenik Francesco Antonioni, znani glas glasbene redakcije Radio3. Svetujem branje te zgoščene in lahke knjižice, ki je izšla lani pri založbi La nave di Teseo, pravega dejanja umetniške ljubezni in bližine, ki se zaključuje kot predstava z dolgim seznamom t. i. “kafkovcev”, ki jih avtor obuja, “ko se pelje po avtocesti Praga–Bratislava”. Omenimo vsaj fotografinjo Francesco Woodman, pisatelja Alberta Camusa in Danila Kiša, Tržačane Bobija Bazlena, Claudia Magrisa, Giorgia Pressburgerja, režiserje Wernerja Herzoga, Chrisa Markerja, Jeana Vigoja, irskega mučenca Bobbyja Sandsa, glasbenike Demetria Stratosa, Glenna Goulda, Johna Zorna, igralca Paola Villaggia, češkega mučenca Jana Palacha.  

Paolo Valerio je režiral in sam izvajal še Poema a fumetti (Pesnitev v stripih) Dina Buzzattija (1906–1972). Njegovo integralno branje malo znane in svojske, lirične, filozofske in grafične mojstrovine iz leta 1969 je služilo za uradno otvoritev nove Dvorane 1954 v četrtem nadstropju Rossettija. Skupno produkcijo stalnih gledališč iz FJK in Verone so predstavili že lani. Izraziti polihistor, odlični časnikar črne kronike in kulture milanskega dnevnika Corriere della Sera ter pisec eksistencialnih zgodb evropskega formata je bil tudi izvrsten nadrealistični slikar in risar. Njegova sodobna varianta mita o Orfeju in Evridiki v milanski nočni megalopoli gospodarskega booma, beat glasbe in pop umetnosti je izredno evokativna. Valerio je z branjem celotnega besedila, s spremljavo izvirne glasbe Antonia Di Pofija v interpretaciji rimske pianistke Sabrine Reale in s predvajanjem 208 risb izvirnega risoromana uspel poustvariti vso čarobno, erotično in metafizično izrazno moč avtorja absolutnih metafor, romanov kot Il deserto dei Tartari (Puščava Tatarov) in Un amore (Ljubezen). Tudi Buzzati spada na Covacichev seznam “kafkovcev” … 

Še v tem mesecu nas v dvorani Bartoli čakajo nova presenečenja. Od 21. do 24. januarja bo na sporedu Büchnerjev Woyzeck s Tonyjem Laudadiem in v režiji Tommasa Tuzzolija. 31. januarja in 1. februarja pa je na vrsti Ausmerzen z Barbaro Apuzzo in Renatom Sartijem o nacističnem projektu uničenja 70 tisoč “nepravih arijcev” s telesnimi hibami, duševnimi motnjami ipd., pri pisanju katerega je sodeloval tudi Marco Paolini.

Prva fotografija: Režiser radijske oddaje 26. oktober: morje dežnikov, Mario Mirasola (foto Davorin Devetak)

Druga fotografija: Značilna risba iz Buzzattijevega grafičnega romana Poema a fumetti (Pesnitev s stripi)