Pesniški prvenec Alojzije Zupan Sosič
V TKS so predstavili zbirko Drevo delfin, ki povezuje potovanja, naravo in iskanje lepote
Tržaško knjižno središče in Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm sta v sredo zvečer, 21. januarja 2026, priredila predstavitev pesniške zbirke Drevo delfin avtorice Alojzije Zupan Sosič. Gre za prvo literarno stvaritev avtorice, ki je sicer literarna zgodovinarka in teoretičarka ter redna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Z njo se je pogovarjala Marija Kostnapfel, ki je v uvodu opozorila na vez, ki jo avtorica ustvarja med Ljubljano in Trstom, o katerih je priznala, da je nanju navezana. Pogovor je avtorica obogatila tudi z nekaj interpretacijami svojih pesmi in poglobila zgodbo o njihovem nastanku.
Alojzija Zupan Sosič je v predstavljeno knjigo zbrala pesniške stvaritve, ki jih je napisala v svojem življenju. S pesnikovanjem se je namreč začela ukvarjati že v srednji (pri nas višji) šoli ter svoja dela tudi objavljala v raznih revijah. Priznala je, da je med študijem opustila objavljanje pesmi, še naprej pa si je zapisovala verze in jih nato skladala v pesmi, ki jih sedaj beremo v zbirki.
Veliko pesmi izvira z njenih potovanj, ki jih je doživela skozi življenje. Prav na potovanjih je naletela na razne prizore, ki so jo zaznamovali in navdihnili, da je razmišljanja izlila na papir. Tako je na primer nastala pesem Delfin, ki se nanaša na njeno potovanje na Kitajsko, kjer je prvič videla delfina. Za drugo pesem pa je navdih našla v pogovoru z dvema menihoma med potovanjem v Kambodžo. Kljub temu da je videla veliko sveta, pa je še vedno navezana na domači kraj in tamkajšnje motive, kar nakazuje tudi naslov. Več pesmi je namreč posvečenih drevesom, ki zanjo predstavljajo ne le rastlino, ampak bitje. Povedala je, da je z drevesi v stiku že od otroštva, ko se je počutila bolj domače na drevesu kot pa v hiši. Z nekaterimi pesmimi pa želi avtorica prekiniti mitizacijo nekaterih pojmov, ki so v zahodni kulturi še tako ukoreninjeni. Tako je na primer s strahom pred smrtjo, ki ga sama doživlja kot naraven del življenja, in podobo matere, za katero meni, da ni najlepše bitje, temveč da je to delfin.
Glavno sporočilo, ki ga lahko razberemo iz tega večera, pa je pomen, ki ga avtorica pripisuje pesništvu. Pesništvo oz. umetnost nasploh doživlja kot izražanje začudenja in lepote, ki ga potem bralec lahko podoživlja ob branju. V tem smislu je avtorica tudi poudarila, da je iskanje lepote nujno potrebno in da je to edino, kar kroji našo civilizacijo. Brez tega človek ne more biti zares dober in v našem času je to še tako potrebno.
V zaključku je avtorica opozorila tudi na pomen kakovostne interpretacije poezije. Poezija je namreč učinkovito izrazno sredstvo, ki mu mladi niso tako naklonjeni. Kot profesorica se zaveda tudi pomena, ki ga imajo pedagogi pri prenašanju ljubezni do pesništva na mlajše generacije in meni, da je treba mladim predstaviti kakovostno poezijo, tudi v interpretaciji. Mnogi se namreč oddaljijo od te umetniške oblike apriorno, ker jim ni pravilno predstavljena. Meni pa, da se s prenašanjem umetnosti na mlade lahko zares zviša zanimanje za umetnost in s tem tudi kulturna raven naše civilizacije.
