Pahljača razmišljanj o veri z vidika levega razbojnika
Niz predavanj, ki jih vrsto let pripravlja Skupnost družin Sončnica ob postnem času v Domu Franc Močnik ob cerkvi sv. Ivana v Gorici, se je letos začel v petek, 22. februarja. K nam je prišel dramski igralec Gregor Čušin, drugič gost SD Sončnica. Čušin, rojen 1970 v Kranju, je doma s Koroške Bele pri Jesenicah, a korenine njegove družine so v naših krajih, v Beli pod Kobariškim Stolom. Po diplomi na AGRFT l. 1994 se je zaposlil v MGL in bil v njem do l. 1999, med l. 1999 in 2001 je bil v Prešernovem gledališču Kranj, od l. 2001 pa je spet v Mestnem gledališču ljubljanskem. Sodeloval je tudi s Špas teatrom, Slovenskim komornim gledališčem in Šentjakobskim gledališčem Ljubljana. Izkušnje ima na televiziji in v filmih. Znan pa je predvsem po svojih monodramah (Hagada, Evangelij po Čušinu, Pešec, Jona besni prerok, Janez brez glave), v katerih razglablja krščanske vsebine. Podpisal je že nekaj režij in piše v Ognjišče in Družino. Je “oče šestih otrok, mož ene žene za zmeraj, verujoč v enega Boga za zmeraj” – tako pravi. Za svoje igralsko delo je prejel več nagrad: zadnjo l. 2011 nagrado Žlahtni komedijant na Dnevih komedije za vlogo Harpagona v Molierovem Skopuhu.
V natrpanem Domu Franc Močnik – večina poslušalcev je bila sicer iz bližnjih krajev Slovenije – je Čušin predstavil krstno uprizoritev svoje Vere levega razbojnika. To je pravzaprav nagovor, ki ga je napisal za letošnje srečanje mladih v Stični in ga je že nekajkrat prebral, tokrat ga je prvič podal v obliki monodrame, čeprav ga sam nima za predstavo, ampak za izpoved. V njej v svojem preverjenem gledališkem slogu, prežetem s komičnimi dovtipi, anekdotami in samoironijo, skuša odgovarjati na vprašanja Kaj verujem? Zakaj verujem? V koga verujem? In ali Mu verjamem? Opirajoč se na evangelij je govoril o levem razbojniku, ki je izzval desnega, da je javno izpovedal svojo vero. Morda pa je tudi levi razbojnik dosegel nebesa, saj tudi marsikateri svetnik pred spreobrnjenjem ni živel zgledno. Zato imamo tudi mi možnost doseči ta cilj. Vera je namreč milost, dar. Sam se vsak dan trudi in bori za milost vere. Včasih se čudi, da ni že izgubil vere v vero! Verjame, da je največja zapoved ‘ljubi svojega Boga in bližnjega kakor samega sebe’. Le ko ljubiš sebe, lahko ljubiš tudi druge, svet, Boga. Da prevelika ljubezen lahko ubije, je živ dokaz Kristus, ki je umrl za nas na križu. Čušin je pri vprašanjih vere omenil senzacionaliste, ki celo življenje iščejo čudeže, racionaliste, ki se trudijo na znanstveni podlagi razložiti nadnaravne pojave, ateiste, ki se čudežem smejejo, in kristjane, ki jih v življenju zanima predvsem čudež življenja. Velik čudež je darovana bolečina trpečih v bolnišnicah in po domovih za ostarele. Največji čudež pa je brez dvoma križ. Verjame v Jezusovo učlovečenje, smrt na križu, vstajenje od mrtvih in sv. evharistijo. Čušin je razvil še marsikatero temo, tudi o današnjem praznovanju Božiča in Velike noči, ki se ne sme ustaviti pri idilično postavljenih jaslicah ali pri obloženi mizi. Zaustavil se je pri statistikah, ki jih ljudje imajo tako radi; na podlagi le-teh lahko sklepajo, kako jim bo v življenju. Najlaže je narediti razpredelnico in vnašati podatke z možnostjo primerljivosti. Verjeti, da je Kristus vstal od mrtvih, je težko, saj o tem ni statističnih podatkov. Nihče razen njega ni vstal od mrtvih. Zato menda več kot tretjina kristjanov ne verjame v Kristusovo vstajenje in v posmrtno življenje. Tudi prisotnosti neumrljive duše se ne da statistično preveriti. Verjeti v Boga je stvar ponižnosti, da je nad nami nekdo, ki je pravi gospodar časa in prostora. Verjeti Bogu je stvar vere. V veri so pomembne odločitve, ki spremenijo tok našega življenja. Pogumno jih moramo sprejeti in z Marijo reči: zgodi se mi po tvoji besedi. Marijina odloćitev je bila težka, a zmagale so vera, upanje, ljubezen, družina. Pri tem se je Čušin vprašal, ali je prihod Božjega otroka spremenil naše življenje, kot nam ga spremeni rojstvo našega otroka. Govorimo kdaj o Božjem otroku? Je v središču našega življenja? Marija je verjela tudi v moč križa, ki prinaša upanje, upanje rodi ljubezen, ta pa premaga vse, tudi smrt. Govoriti o veri, je dejal Čušin, ni lahko, čeprav se zadnje čase o njej veliko govori; še težje jo je razložiti. Vsak verjame v kaj, to pa ne pomeni verovati. Lahko verjamem, da Bog je, a če ne verujem vanj in ne izpolnjujem njegovih zapovedi, je moja vera prazna. Nekateri so verni samo ob nedeljah in praznikih; taka vera je “tradicionalna”. Moramo zaupati in trmasto vztrajati: hoditi je treba za Kristusom, da nas bo nekoč pričakal na pragu in objel kot svojega sina.
Po pestrem Čušinovem pričevanju o veri je gostu nekaj vprašanj postavila članica SD Sončnica Mirjam Bratina. Na vprašanje, kakšen je pod igralsko masko, je odgovoril, da rad provocira in se sam opisuje z ironijo. Pojasnil je, da je začel ustvarjati monologe iz “igralskega samoljubja” pred 10 ali 12 leti. Ker je bil odziv dober, je nadaljeval pisanje teh osebnoizpovednih dram. “Umetnost mi pomaga, da sem boljši človek”, je dejal Čušin. Zadnje čase se sicer v gledališču večkrat uprizarjajo take predstave, ki gotovo ne pripomorejo k temu. Zato se sam sprašuje o smislu take umetnosti. Zadovoljen je z igralskim poklicem, saj ve, da ima talent zanj. Žal pa mu je, ker je večkrat zdoma. Glede vzgoje otrok, tesno povezane z versko, je povedal, da sta z ženo konservativna: otroci pri mami dobijo toplino, nežnost in ljubezen, pri očetu pa ljubezen in malce strožji odnos do življenja. Prizadeva si, da bi bili čim prej odgovorni. Otrok je zanj odrasel takrat, “ko začne pospravljati za seboj! To se lahko zgodi že pri petih letih ali pa šele pri 95”! Ob koncu je v svojem značilnem slogu prebral, kaj misli o Cerkvi, kakršna je bila v Sloveniji nekoč, ko so praznike praznovali še “na skrito”, in kakšna je sedaj, ko je postala nekaj normalnega in se o Cerkvi veliko govori, tudi zaradi moralnih in finančnih škandalov, ki se dogajajo v njej. Med drugim je dejal, da on ni član Cerkve, ampak njen člen, ker ji pripada po zakramentu sv. krsta. “Članstvo ne zadostuje, Bog ni birokrat”! “Če bom živel iz krsta, mi ne bodo prišli do živega ne moralni propadi ne javno pranje perila …V Cerkvi je le Bog svet, saj so bili še svetniki grešniki. Cerkev, ki ji pripadam, je Kristusova, Božja”!
Iva Koršič
