“Otrok je kot roža, ki jo je potrebno stalno negovati”
Lani septembra je openski župnik g. Franc Pohajač dobil v pomoč kaplana g. Jožeta Bajzka, ki je večino svojega življenja namenil družboslovni stroki in bil dolgo let profesor sociologije religije na Salezijanski univerzi v Rimu. Svoje znanje še danes deli v novem okolju, saj domači verniki z zanimanjem obiskujejo predavanja o pedagoško-socioloških tematik družine in mladih, ki jih ima g. Bajzek mesečno v Finžgarjevem domu na Opčinah.
V življenjskem loku posameznika se zrcalijo njegove izkušnje, sadovi, lepe in grde plati ter še marsikaj. Ali bi lahko našim bralcem predstavili svoje osebne koordinate, ki so vas nazadnje pripeljale med openske vernike?
Doma sem iz Boračeve pri Radencih, kjer sem obiskoval prva štiri leta osnovne šole, naslednja štiri leta pa v Gornji Radgoni. Pri Kapeli, ki je bila župnija, kamor so spadali tudi Radenci, je služboval mlad salezijanec, ki me je s svojim življenjem nagovoril in pritegnil, tako da sem svojo študijsko pot nadaljeval na klasični gimnaziji v Zadru, ki je bilo tudi malo semenišče, ker tega v Sloveniji takrat ni bilo.
Po gimnaziji in noviciatu sem teološke študije nadaljeval v Ljubljani. Leta 1969 sem bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan sem v Ljubljani služboval na Rakovniku in v Mostah, kjer sem sodeloval z dvema sobratoma salezijancema. V tej trojici se je vselej porajalo vprašanje, kako zasledovati tesnejši stik z mladino v takratnih jugoslovanskih okoliščinah. Ugotovili smo, da se bodo naša prizadevanja lažje udejanjila na podlagi kremenitejše intelektualne podlage. Eden se je zato odločil za nadaljnji študij pedagogike, drugi za psihologijo, sam pa sem izbral sociologijo.
Ta smer je bila vključena v fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo ljubljanske univerze, kar so takrat imenovali ‘rdeči lemenat’. Sociologijo v Ljubljani sem študiral dve leti, nato je naš red potreboval osebo, ki bi sprejela kaplansko službo na Kodeljevem v Ljubljani. Predstojniki so v zameno za prekinitev študija obljubili kandidatu, da bo po določenem obdobju lahko izobraževanje nadaljeval v tujini. Rade volje sem izbral to možnost.
Nato ste odšli v Rim.
Tako. V Rimu sem obiskoval jezuitsko univerzo Gregoriano, na kateri sem nadaljeval študij sociologije. Kulturni in intelektualni razmak z ljubljanskim okoljem je bil velikanski. Od strogo marksistične podlage, na kateri so v Sloveniji predavali sociološke zakonitosti, sem se znašel v popolnoma drugačni, široko zasnovani omiki. V Rimu sem opravil nato magisterij in končal svojo izobraževalno pot z doktoratom.
Kako pa ste se nato odločili za profesorsko kariero?
Med študijem doktorata sem se odločil za izpeljavo raziskave o slovenski mladini. Delo na terenu sem tako opravil v domovini. Ko pa sem imel vprašalnike izdelane za obdelavo doktorske teze, se je v mojo usodo vrinila Udba in mi zaplenila ves material. Ta dogodek je konec doktorata prestavil za leto dni, ker sem moral opraviti drugo raziskavo. Končno pa sem po opravljeni disertaciji nastopil profesorsko službo na Salezijanski univerzi v Rimu, ki ima največji poudarek na pedagoški fakulteti, pri kateri ima pomembno vlogo tudi sociologija. Tam sem poučeval do upokojitve.
Kakšen je bil predmet vašega akademskega raziskovanja?
Na fakulteti, kjer sem študiral, sem za specializacijo izbral sociologijo družine in mladine. Na salezijanski univerzi pa sem se ukvarjal prvenstveno s sociologijo religije.
Kaj ste najdražjega odnesli od te poučevalne izkušnje?
Še enkrat bi poudaril izhodiščno okolje, iz katerega sem prihajal. Slovenija je bila takrat zaprta družba, ki je temeljila na ortodoksni marksistični teoriji. Profesorsko pot v Rimu pa so oplemenitila mednarodna srečanja in simpoziji, ki jih mora vsak profesor obiskovati. Presenetili sta me pluralnost doživljanja stroke in širina intelektualnega sveta. Nivo univerzitetnega raziskovanja je namreč zavračalo enciklopedično prežemanje snovi, spodbujalo je tvorna soočenja tudi z ostalimi italijanskimi in mednarodnimi strokovnjaki.
Podobno je veljalo tudi na Inštitutu za sociologijo, ki je tesno sodeloval z italijanskimi državnimi in drugimi mednarodnimi inštituti.
Kako pa ste se kot profesor obnašali do študentov?
Tudi etnični bazen študentov je odražal raznolikost sveta: mladi so prihajali z vseh koncev in krajev in s seboj prinašali svojo kulturo, svojo omiko. Dejansko je bil moj odnos tak: po vsakem predavanju predmeta sociologije religije sem študentom naročil, naj vsakič iz snovi izluščijo to, kar se je po njihovem mnenju in na podlagi njihovih partikularnih kulturnih izhodišč zdelo novo in predvsem zanimivo. Ta dialoški trenutek, ki se je zaradi moje profesorske vloge prvenstveno razpletal na temelju moje osebne evropske kulture, se je bogatil v stiku z drugimi, študenti pa so na isti način bogatili svojo zakladnico.
Po drugi strani je v tej partikularnosti različnih kultur slušatelje združeval neki skupni element: to so mladost in kategorije, ki so za to življenjsko obdobje značilne. Vselej sem se zatorej spraševal, kako podajati snov na način, da bi se mladi študenti zanjo zanimali. To sem počel po istem principu, ki sem ga poprej omenil, se pravi, da sem spodbujal navezo z njihovo kulturo.
Kot sociolog ste svoje izsledke napisali v strokovnih delih. Ali bi nam lahko predstavili obračun vaše publicistične dejavnosti?
Na katedri za sociologijo religije sem nasledil prof. Giancarla Milanesija, ki je bil izvrsten stokovnjak tega področja. Svoje prve študije sem publiciral v navezi z njim. Svoje študije sem izdajal tudi v Sloveniji. Publicistična dejavnost v matični domovini je v mojih začetkih sovpadala z obdobjem, ko se je debata vrtela okrog izdaje novih veroučnih priročnikov. Ena teorija je slonela na osnovi starih veroučnih publikacij, druga pa na sodobnejših prijemih. Med obema katehističnima taboroma je bilo kar nekaj trenja, naše raziskave pa so ciljale k evidentiranju pravšne metode poučevanja verouka. Izsledki naših statistik so dokazali, da je še prej kot tovrstna področna publicistika pomembna oseba, ki snov podaja. Bil sem dalje tudi član mednarodne ekipe, ki je raziskovala odnos evropske mladine do vrednot. Slovenija je bila v tak raziskovalni načrt prvič vključena. (V Sloveniji so izšle tudi knjige: Nemirno iskanje 1992, Od skupine k skupnsti 1997, Zrcalo odraščanja 2003, Odiseja mladih 2008)
Knjiga Sociologija religije (izšla je v italijanščini z naslovom Sociologia della religione leta 1990, bil sem soavtor dela s prof. Milanesejem) pa je dejansko učbenik. Metodološki pristop do raziskanega predmeta je pozitivističen, kar socilogija pravzaprav zahteva. Tako kot filozofija, s svojega stališča tudi sociologija obravnava religiozne pojave na podlagi svojih zakonitosti, vidik človekovega odnosa do stvarnosti, navad in podobno. Nobena znanost pa nima pri tem dokončne besede. Vsaka panoga znanosti osvetljuje pojave le s svojega vidika.
Posebno pozornost ste v svojem raziskovanju namenili odnosu med mladino, šolo in družino. Trdite namreč, da morata šola in družina imeti vzajemno vlogo na poti odraščanja mlade osebe in pri posredovanju življenjskih izkušenj; prav tako menite, da bi moral biti v šoli najvišja vrednota učenec, ne pa njegov uspeh ali ocena, ki jo prejme, ter goli študijski napredek. Pomembna je njegova osebnost, pri kateri imata ključno vlogo čustvenost in čutenje.
Učenec je srce šole, saj se učitelj ne more definirati brez soočenja s študentom. Nekoč se je šola imela za zaščitnico znanja, ki ga mora usmeriti v učenca. Danes mora šola sprožiti v posameznem učencu željo, da bo šel naproti znanju, ne pa da ga bo pasivno sprejemal. Znanje se v današnjem svetu tako hitro dopolnjuje in razvija, da bi njegovo podajanje po starem načinu v hipu zastarelo. V študentu je potrebno zato sprožiti interes. Prav tako pomembna je družina: družinsko okolje je namreč za otroka vse! Najhujše pa je danes to, da se starši izmikajo svoji vlogi. Življenjski svod posameznika zahteva vrednotenje in obhajanje ter zorenje več področij: intelektualnega, duhovnega, telesnega, družbenega in še katerega. Starši najraje prepustijo gojenje posameznega področja zunanjim dejavnikom: za intelektualno plat otroka naj skrbi šola, za telesni razvoj razni trenerji in izvenšolske dejavnosti, za družbeno sfero naj poskrbi ulica, prijatelji in televizija, za duhovno pa domači dušni pastir ali kateheti in podobno. Na tak način starši mislijo, da zadovoljijo otrokovim potrebam. Je pa ravno nasprotno. Oče se ne more izmikati svoji vlogi, češ ‘že tako skrbim za finančno gotovost svoje družine’: oče je prvi vzor, ki ga ima otrok pri soočenju s svetom. Če pa ima otrok v družini pravo izkušnjo, bo v tem duhu tudi odraščal na vseh prej omenjenih področjih.
Ali ima otrok, ki ima slab odnos z očetom, torej posledično tudi odpor do verskega čutenja, do Boga?
Samo to vprašanje bi zadostovalo celotnemu intervjuju. Res je, da je starševska podoba zelo močna in preko nje otrok izoblikuje svojo podobo, podobo sveta in tudi podobo Boga. V prvih letih življenja otrok posnema starše: na podlagi vzora, ki ga otrok od staršev prejema, se bo podal v svet. Prav tako je, denimo, pri molitvi. Otrok bo sprva zgolj posnemal molitveno dejanje staršev: ko bo spoznal, da njegovo dejanje razveseljuje očeta in mamo, mu bo to pomembno, bo socializiral dejanje in bo molitev imel za pozitivno izkušnjo, ker drugi to upoštevajo. V primeru, da je eden izmed staršev nasproten molitvi in verskemu čutenju, bo v otroku nastal konflikt. Te dinamike lahko razširimo na splošni ljubezenski odnos med staršema: če bo otrok odraščal v okolju, kjer bo tako spoštovanje in vzajemnost vsakodnevna praksa, bo odrastel v zrelo osebnost in bo lažje v sebi izoblikoval tudi podobo Boga; to zato, ker bo vedel, kaj je ljubezen in kaj je dejansko prav. Če bo oče hkrati skrbel, da bo otrok zorel na duhovnem, intelektualnem, telesnem in socialnem področju, bo to pomenilo, da ima otroka dejansko rad, da ga vzgaja in ga kot osebnost uvaja v življenje. Otrok je kot roža, ki jo je potrebno stalno negovati. Po Svetem pismu bi lahko rekli, da ljubiti pomeni hraniti in negovati, kot bi se izrazil sv. Pavel. Hraniti in negovati na intelektualnem, telesnem, duhovnem in socialnem področju, kot smo omenjali zgoraj.
Kako pa se stiska današnjega odraslega človeka izraža v sedanji družbi?
Sekularizacija, če lahko uporabim to besedo, čeprav nekateri sociologi menijo, da bi to besedo morali izključiti iz sociološkega slovarja, ker ima toliko pomenov, da jo je v znanosti težko aplicirati, se danes med drugim kaže v dejstvu, da se je religija umaknila iz javnega v zasebno življenje. Mislec Thomas Luckann trdi, da je naša družba sekularizirana, človek pa nikakor ne more biti sekulariziran: v njem se namreč vselej pojavljajo temeljna eksistencialna vprašanja. Človek išče danes odgovore na ta vprašanja v samoti, na osebni način, ker nobena inštitucija nima nikakršnega monopola nad temi ključnimi bivanjskimi vprašanji. Včasih je na ta vprašanja odgovarjala samo religija, danes ni več tako. Človek se zatorej nahaja sam v osamljenosti zahodnega sveta. To pa je čisto drugače pri drugih omikah po svetu, kjer so religiozne vrednote srce kulture in jo utemeljujejo. Le naš zahodni svet se tej sporočilnosti religije načrtno izmika, kjub temu da vse v evropski kulturi ‘govori krščansko’ in je v celoti utemeljeno v krščanski veri. Saj tudi Umberto Galimberti pravi, da je v evropski kulturi vse utemeljeno na krščanstvu, kot je celota drevo, tako korenine, veje in listje … Najbrž se bo krščanska kultura na naši celini ohranila zaradi pozitivnih silnic novih krščanskih središč po svetu: krčanstvo je namreč svetovni pojav. Danes lahko z upanjem gledamo prav tako na druge kulture, ki ne zanikajo svoje religiozne utemeljenosti, na primer afriška, azijska celina, ali pa Južna Amerika, kjer je religiozna komponenta močno prisotna. Družbene dinamike so zgodovino človeštva nenehno spreminjale. Evropa se bo spričo počasne demografske rasti in krepkim priseljeniškim sunkom spreminjala tudi na verskem področju.
Igor Gregori
