“Otroci lahko poskrbijo za mir, bratstvo in ljubezen”

Pogovor / Andrejka Hlede in Martin Drufovka o Svetovnem dnevu otrok

Na Svetovnem dnevu otrok (SDO) v Rimu je bila tudi družina z Goriškega, iz Števerjana. Dogodka, ki si ga je srčno želel papež Frančišek, sta se ob koncu maja udeležila Andrejka Hlede in Martin Drufovka s sinovoma Ivanom in Petrom. O izkušnji smo se pogovorili s starši.

Kako to, da ste se odločili za udeležbo na SDO?

Na družbenih omrežjih sva zasledila, da bo 25. in 26. maja ta dogodek. Najprej se je bilo treba prijaviti na spletni strani World children’s day, potem pa čakati, ali bomo sprejeti ali ne. In ker je imel dogodek “svetovne” razsežnosti, res nismo ničesar pričakovali. Na spletni strani je sicer pisalo, da nam bodo odgovorili v 15 dneh. In tako je tudi bilo. Prejeli smo sporočilo, da smo bili sprejeti!

Je bila to prva vaša taka družinska izkušnja?

Da, prva. V Vatikanu smo sicer bili že aprila lani za papeževo nedeljsko molitev angelovega češčenja (Angelus), ki te že osebno in versko obogati. Ko se sveti oče prikaže na oknu, je sicer res fizično oddaljen, a v sebi začutiš nekaj posebnega. Tokrat pa je bilo drugače in vse “bliže”.

Ste se udeležili obeh dnevov svetovnega shoda?

Da. V Rim smo prišli v soboto ob 7.30, ob 9.30 so že odprli Foro Italico pred Olimpijskim stadionom. Po mailu smo prejeli vsak svojo kodo, s katero smo se lahko udeležili dogodka. Ob vstopu v Foro Italico so nam dali zapestnico, s katero smo potem lahko stopili na stadion. Do tod smo lahko prišli le peš, saj so bile ceste okrog stadiona v glavnem zaprte; dovoljenje so imeli le avtobusi, ki so tja peljali udeležence srečanja. Na prizorišču v Foro Italico so nas pričakali prostovoljci, ki so delili malico in vodo ter pisane čepice. Lepo je bilo videti mrgolenje otrok z raznobarvnimi kapami. Zdela se je velikanska premikajoča se mavrica. Pri stojnicah so otroci lahko prisostvovali čarodejem, igrali družabne igre, spremljali razlage o kamninah in drevesih, spoznavali, kako pride do električnega toka, itd. V drugem delu pa so bile stojnice držav z vsega sveta, na katerih smo lahko spoznali različne kulture in navade.

Kaj vse je bilo na programu?

Tam smo se zadržali do 12.30, do trenutka, ko so odprli stadion. Takoj smo si poiskali mesto in opazovali, kako hitro so se polnili stoli. Medtem smo skupaj s pevci zbora Zecchino d’oro peli pesmi in se seveda učili himne Svetovnega dneva otrok Lep svet (Bello mondo). Ob 15. uri je nekaj otrok odkrilo križ veselja (La Croce della Gioia), ki ga je za to priložnost svetemu očetu daroval umetnik Mimmo Paladino. Na križu so narisane risbe s krščanskimi motivi oz. zgodbe iz Svetega pisma.

Pred prihodom svetega očeta smo se skupno s približno 60.000 udeleženci pripravljali na papežev sprejem. Ker je bil dogodek namenjen otrokom v luči miru, ki ga v tem času še kako potrebujemo, je bil pozdrav trikratni “MIR, MIR, MIR!” In ko smo vsi skupaj izrekli te besede, je bilo v stadionu začutiti povezanost med vsemi narodi. Nato so se zvrstili razni italijanski umetniki, med njimi Renato Zero, Orietta Berti in Al Bano, vse točke je povezoval Carlo Conti. Osebno pričevanje o prizadevanjih za mir v svetu je prinesla tudi direktorica Unicefa Catherine Russell; med drugimi nas je pozdravila tudi mama blaženega Carla Acutisa, ki ga bodo kmalu razglasili za svetega.

Nihče nas med tem časom ni obvestil, da na prizorišče prihaja sveti oče; s papamobilom se je pripeljal na stadion kot navaden človek. Takrat se je dvignil močan hrup, saj smo ga vsi prisotni pozdravljali z navdušenjem. Naša družina je imela sedeže na nasprotni strani stadiona, tako da smo ga videli od daleč, a pred nami. S svojim pozdravom je uradno odprl prvi Svetovni dan otrok.

Papež je zelo lepo nagovoril otroke in jim na preprost, njim primeren način spregovoril o skrivnosti Svete Trojice, o naši materi Mariji …

Res je, vse, kar je povedal, je bilo otrokom primerno. Postavil se je čisto na otroški nivo, postavljal jim je vprašanja in 60.000 prisotnih mu je odgovarjalo z otroškim veseljem. Rad se je tudi pošalil, v določenih trenutkih zahteval tišino in počakal, da se je stadion umiril. Čutiti je bilo, da med nami ni le sveti oče, ampak da je bil z njim nekdo Višji … Otrokom je povedal, da je srečen, ko je med njimi, ker so otroci veselje. Podčrtal je dejstvo, da sta vojna in sovraštvo nekaj nečloveškega, nekaj, kar ne spada med ljudi, in vendar se dogaja. Poudaril je, da samo z ljubeznijo, samo s tem, da si bomo med sabo prijatelji, si pomagali in se imeli radi, samo takrat bo lahko konec vseh grozot. Vsak od nas naj se trudi, da bi bil bratu, tistemu najbližjemu, brat; skupaj lahko ustvarimo verigo ljubezni. Otrokom je predlagal, naj s svojim čistim srcem spregovorijo odraslim in jih z otroško odkritosrčnostjo podučijo, da je treba vojne končati, saj je to uničujoče za človeštvo. Zanimivo je bilo, kako se je tudi tragičnih tematik dotaknil s preprosto besedo; to je bilo res spodbudno, saj so ga otroci pozorno spremljali in mu odgovarjali. Ko nas je pozval k tišini, da bi potem kot Marijini otroci skupaj zmolili zdravamarijo, je to naredil trikrat in mirno počakal, da je prišlo do tišine. In ko smo se umirili, smo vsi skupaj zmolili. Bilo je čudovito: ta trenutek je res težko opisati z besedami … 

Posebne pozornosti so bili deležni otroci iz Ukrajine, Palestine, Belorusije in od drugod, otroci z vojnih žarišč, tudi sirote, ki so veliko pretrpeli …

Po pozdravu vseh prisotnih so se k nogam svetega očeta posedli prav ti otroci in mu postavljali vprašanja. Vsak izmed njih je pri mikrofonu prebral vprašanje oz. povedal, od kod prihaja. V glavnem so bili to otroci z vojnih območij. Najhuje je bilo poslušati, kako so ti živeli v vojni, kaj vse so videli in občutili. Bili so srečni, ker so od tam zbežali. Nekateri so odšli s prijatelji, znanci, torej brez staršev, bilo je res hudo … Papeža Frančiška so vsi otroci spraševali isto: ali je mir sploh možen …

Katere besede svetega očeta so se vaju najbolj dotaknile?

Misliva, da se naju je dotaknil dogodek kot tak. Vse je bilo povezano … Papež Frančišek je imel s tem dogodkom v mislih prav to, da bi otroke nagovoril in spodbudil k medsebojni ljubezni: otroci so zanj tisti, ki lahko poskrbijo za mir, za bratstvo in ljubezen. Če se vse začne pri najmlajših, je začetek pravi.

S kakšnimi vtisi oz. občutji ste se vrnili iz Rima?

Ko se prvič odpraviš na tako svojevrsten dogodek, v resnici nimaš posebnih pričakovanj. Kot starše nas je verjetno najbolj skrbelo, kako bo vse organizirano. Otroci večkrat nimajo potrpljenja, da bi mirno čakali ure in ure. Morava pa povedati, da je bila organizacija brezhibna, urejena do potankosti. Kljub velikemu številu prisotnih ni bilo ne vrst ne zamud. Všeč nama je bilo, da je bil dogodek posvečen izključno srečanju s svetim očetom. Prodajali niso ničesar, nikjer ni bilo stojnic, kjer bi lahko udeleženci kupovali karkoli. To je res hvalevredno.

V nedeljo, 26. maja, nas je čakala še sveta maša v Vatikanu. Tudi tam je bilo vse zrežirano na otroku prijazen način. Tja smo prišli okrog 9.30, si poiskali prostor in čakali na sveto mašo. Lepo je bilo, ko smo vsi skupaj s petjem sodelovali pri obredu, ob vstopu smo prejeli knjižico, da smo lahko spremljali potek svete maše. Otroci so bili nad tem navdušeni in so pridno brali in odgovarjali. Bilo je res veselo. Ob koncu je sveti oče že napovedal datum drugega Svetovnega dneva otrok, ki bo septembra 2026, ker bo Vatikan prihodnje leto obhajal jubilejno leto 2025. Srčno upamo, da bomo lahko prisotni tudi takrat. Predlagala bi, da bi se dogodka udeležili v večjem številu, morda kot veroučne skupine ali s skavti, saj je tak dogodek velika obogatitev za otroke in odrasle.