Ostane samo tisto, kar smo zapisali v večno ljubezen 

Piše: Božo Rustja

V življenjepisu neke kandidatke za svetnico je opisan zanimiv dogodek. Bodoča svetnica je stregla hudo bolni ženi. Žena je bolnici, katere življenje se je že iztekalo, želela omogočiti obisk duhovnika in prejem zakramentov. Obzirno ji je to omenila, bolnica pa jo ostro zavrnila: “Če bi bil Bog, potem ne bi bila tu in tako trpela!” Po tem dogodku ji je svetniška žena stregla z veliko pozornostjo in ljubeznijo, dokler ji nekega dne bolnica ni rekla: “Dobro, ki mi ga izkazujete, ne more biti izgubljeno.” Ljubezen, s katero je žena stregla bolnici, ne more biti izničena. Vse na svetu mine, vse potone v pozabo, samo “ljubezen in njena dela bodo ostala” (CS 39.1).

Kako je dejstvo, da ljubezen ne more umreti, zapisano globoko v človeško srce, me je spomnil pomenljiv dogodek, ko je v urejeni, razumevajoči in uspešni družini hudo zbolela mama. Bolezen je napredovala in vztrajno jemala njene moči. Iz tistega časa se spominjam pogovora s hčerko: “Moram se z nekom pogovoriti. Tako hudo je pri nas, odkar je mama bolna. Niti pomisliti ne smem, da jo bomo izgubili. Povejte mi, pa saj mama ne more umreti. Ne more umreti njena dobrota, njen trud, njena skrb, njena ljubezen,” me je rotila.

Da, ljubezen, ki se napaja pri Božji, to je pri darujoči se ljubezni, traja večno in ne more miniti. Niti ob srečanju s smrtjo ne! V sami naravi ljubezni je, da je večna! Kjer sta na delu Bog in njegova ljubezen, tam je nesmrtnost. Bog pokaže svoj pravi obraz prav v vstajenju od mrtvih, kakor tudi zagotavlja po preroku Ezekijelu: “Spoznali boste, da sem jaz Gospod, KO odprem vaše grobove.” (Ezk 37,13)

Vera v vstajenje temelji na močnem zaupanju v Boga. V Svetem pismu Stare zaveze imamo nekaj čudovitih odlomkov, ki opisujejo veliko človekovo zaupanje v Boga. Pisec 24. psalma zaupa v Boga in pravi, da ga Vsemogočni vedno spremlja, tudi ko ga življenjska pot pelje skozi temno dolino. V tem zaupanju sklene, da bo “prebival v Gospodovi hiši vse dni življenja”.

Vera v vstajenje od mrtvih pa ima svoj zadnji temelj v Kristusovem vstajenju. Vsa dejanja, ki jih zapišemo v Kristusovo ljubezen, so zato večna.

Zgodi se, da kdo v življenjski krizi podvomi o pravilnosti svoje poti in se sprašuje: “A je to, kar sem delal v življenju, bilo kaj vredno?” Odgovor nam daje krščansko sporočilo prvonovembrskih praznikov: Vse, kar smo zajeli v Božjo ljubezen, ima veliko vrednost in vse to je iztrgano pozabi ter je zapisano pri Bogu, pa naj so drugi to priznali ali ne.

Zgodba za navdih

Kako bo ostalo samo to, kar smo zapisali v Božjo ljubezen, lepo pove naslednja zgodba.

Vse pustiti – vse dobiti

Nekoč je na Kreti živel človek, ki je izredno ljubil svoj otok. Tako zelo, da je v trenutku, ko je zaslutil, da se mu bliža smrt, naročil sinovom, naj ga nesejo ven in položijo na zemljo, ki jo je imel tako rad. Ko je bil na tem, da izdihne, je segel v zemljo in zajel v pest nekaj prsti.

Tako se je prikazal pred nebeškimi vrati. Bog mu je odprl v podobi starčka z belo brado in ga pozdravil: “Dobrodošel! Dober človek si bil. Pridi v nebeško veselje.” Toda ko je starček stopil čez prag bisernih vrat mu, je Bog rekel: “Spustiti moraš zemljo iz roke.” “Nikoli!” je odvrnil starček in stopil nazaj ter ponovil: “Nikoli!” In tako je Bog žalosten odšel ter pustil moža pred vrati.

Preteklo je veliko časa. Bog je spet prišel mimo, tokrat kot prijatelj, s katerim sta skupaj pila. Izpraznila sta nekaj kozarcev, si povedala nekaj dogodivščin, potem je Bog rekel: “Dobro, čas je, da vstopiš v nebesa, prijatelj. Pojdiva.” In stopila sta proti bisernim vratom. Spet je Bog rekel starčku, naj spusti zemljo, in znova je ta to odločno zavrnil.

Pa je spet preteklo veliko časa. Tokrat je Bog prišel kot ljubka in igriva vnukinja. “Oh, dedi,” je rekla “tako čudovit si in tako zelo te pogrešamo. Prosim te, vstopi z menoj.” Starček je prikimal. Vnukinja mu je pomagala vstati, kajti medtem se je zelo postaral in težko je hodil. Tako težko, da je moral desnico, ki je držala kretsko zemljo, podpirati z levo roko. Šla sta proti bisernim vratom in moči so mu skoraj pošle. Njegovi krivi prsti niso mogli biti več trdno stisnjeni v pest in prst je počasi spolzela med njimi, dokler njegova dlan ni bila popolnoma prazna. Tako je vstopil v nebesa. In kot prvo stvar je tam zagledal svoj ljubljeni otok …

Drobne zgodbe za dušo, 122.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme