“Osrednji vzgib poezije je v kontrastu med resničnostjo in željo po boljšem in lepšem”
Janez Povše (Ljubljana 1941) je lansko leto v zbirki GMD objavil svoj pesniški prvenec z naslovom Pesmi ob poti, o katerem smo na straneh našega tednika že poročali. Avtorja poznamo tudi in predvsem po njegovih zapisih, ki že slabi dve desetletji izhajajo pod geslom Povejmo na glas. Kot je bilo zapisano v oceni njegove pesniške zbirke, je Povše s svojim prvencem Pesmi ob poti javnosti odstrl del samega sebe; s svojimi pesmimi je namreč bralcem omogočil vpogled v svojo intimo. Pesniku smo zato zastavili nekaj vprašanj, saj se nam zdi vredno, da nekatere vidike njegove ustvarjalnosti še dodatno poglobimo.
Prvi del vaše pesniške zbirke, ki zaobjema čas šestdesetih let preteklega stoletja, zaznamujeta predvsem eksistencialna stiska in iskanje smisla. Na Slovenskem je to čas Daneta Zajca, Vena Tauferja, Gregorja Strniše, pa tudi Tomaža Šalamuna. Kateri avtorji, tako naši kakor tudi tuji (evropski, svetovni) so najbolj vplivali na vaš pesniški razvoj?
Težko bi govoril o neposrednih vplivih, saj je bilo moje ukvarjanje s pesništvom ves čas zelo samorastniško. Predvsem je bila pri mojih dvajsetih letih v ospredju čustvenost, ki je bila zelo značilna za mlado generacijo tedanje dobe. Čustvo kot tedaj pomenljiva oblika doživljanja, celo prepričanje, da gre za najbolj bistven izraz in odraz človeka kot takšnega. Meni osebno se je zdelo, verjetno marsikomu tudi danes, da doživljam sebe in svet izjemno močno, močneje kot drugi, in da so potemtakem moja doživetja posebna in zanimiva ali celo pomembna za druge. Občutek lastne enkratnosti je bil slej ko prej eno od gibal, zakaj sem sploh pričel pisati pesmi: ker naj bi jih drugi potrebovali. Kasneje sem seveda spoznal, da pomen mojih doživetij ne more biti tako velik in da bodo ljudje dobro shajali tudi brez mojih zapisov, kljub temu pa sem pisanje pesmi nadaljeval, zdaj v manjših, zdaj v večjih presledkih. Po prvem zanosnem obdobju sem kasneje ubesedoval svoja doživetja v prvi vrsti zato, da sem jih na ta način komu sporočal in istočasno ohranjal svojo sled, če se tako izrazim, svoje korake skozi izkušnje življenja, o čemer govori vaša oznaka, da je šlo v teh pričetkih za pričevanje o eksistencialni stiski in iskanju smisla. Če pa pomislim na tedanjo poetično klimo, potem je čustvenost tistega časa na Slovenskem vsaj zame predstavljala zbirka Pesmi štirih, torej Kovič, Pavček, Zlobec, Menart in kasneje Minatti. Med tujimi avtorji sta me v tem istemu duhu pritegovala Byron in Jesenin.
Sedemdeseta leta so v vaših pesmih uglašena na upor, ki se je v Evropi zanetil leta 1968. Kako ste ga sami doživljali v Ljubljani oziroma v tedanji neuvrščeni Sloveniji-Jugoslaviji, ki je stala na pol poti med francoskim pariškim majem ter češkoslovaško praško pomladjo?
Res je, sedemdeseta leta so bila burna in obetajoča. Posebno študentska generacija tistega časa je dvignila svoj glas zoper nekakšno uklenjenost, premajhen prostor misli in življenja, ki ga je določala družba, in to v prvi vrsti v odnosu do prihodnosti. Za prihodnost je bilo premalo smelih načrtov, in to je hromilo sedanjost. Z današnjimi očmi bi lahko rekli, da je hladna vojna že pričela premočno dušiti prepotrebne nove vzgibe. Da seveda ne govorim o vojaški intervenciji na Češko, kar je odjeknilo kot boleče razočaranje, saj je bilo slutiti, da se bo romantizem muzikala Lasje razbil ob čereh krute ideološke realnosti. Vsekakor je nasilje nad Češko odvzelo komunizmu izhodiščno prepričljivost. Čeprav moja poezija ni direktno posegala v zunanja dogajanja, pa se je z opisanimi dogodki ujela. Nekako iztrgal sem se iz močnega čustvovanja, ki krčevito išče osebni in splošni smisel, in se po sili razmer pomaknil v racionalnost – zgolj čustvovanje namreč ni zagotavljalo preboja v ustreznejše soočenje s svetom, kakršen je, nujna sta bila trdnejši pristop in manjša notranja občutljivost. Iz tega obdobja se mi zdita najbolj zgovorni dve pesmi. Prva, Atomski cilj, govori o uporu zoper hladno vojno, ko sem namreč v nemški reviji Stern zasledil podatek, kakšni so ali naj bi bili vojaški načrti v primeru atomske vojne, ki je bila kot tesnoba zelo navzoča. Na tistem načrtu je bila med evropskimi mesti, ki bi jih lahko zajela atomska vihra, podčrtana tudi Ljubljana. Poanta pesmi je v tem, da sem po rodu Ljubljančan in skromna oseba na ta način pridobil veljavo, ker sem bil upoštevan v scenariju velikanskega spopada. Druga pesem, V bistvu je vse ostalo po starem, ki odseva moj globlji protest in v kateri se prepoznavam še danes, pa govori o tem, da tisti nekje zgoraj že poskrbijo, da ni nikoli miru. Da smo vedno povlečeni zdaj v ta, zdaj v drugi premik, da bi se tako vedno borili drug proti drugemu, da je vedno pri roki kakšna pravična vojna, ki zahteva še večjo tvojo bojevitost, in da skratka človek nima možnosti, da bi v miru živel in delal. Potem je tu še pesem, da nihče ne prešteje nabojev, torej orožja za ubijanje, in da bi morali nekje npr. v Sahari postaviti svarilni spomenik, da se proizvodnja nabojev ne bi več nadaljevala ali celo stopnjevala, spomenik, ki bi bil visok vsaj sto petdeset kilometrov, da bi ga zagotovo vsi videli in se odvrnili od smeri, po kateri hodimo.
Če se ne motim, ste nekje v osemdesetih letih prišli na Primorsko, točneje na Goriško. To je tudi čas, ko ste nastopili poklic svobodnega umetnika. Koliko so ti dogodki v vašem življenju spremenili dotedanji pogled na svet? Pesniško poglavje iz tega obdobja je v vaši zbirki količinsko zelo skopo, je pa vsebinsko precej globoko, saj pišete o ljubezni in življenju, torej dveh neobhodno potrebnih prvinah.
Kot že rečeno, je moja poezija samohodniška in se ni vključevala v sprotne pesniške tokove, je ubesedovanje duševnih stanj. In ko sem pripravljal izbor za Pesmi ob poti, sem se zavedel, da gre v zbirki v bistvu za nekakšen duševni življenjepis, ker sem se pač kot oseba iz desetletja v desetletje spreminjal. To spreminjanje je razvidno in, vsaj po odzivih sodeč, tudi zanimivo. Seveda pa na tem mestu naravnost moram omeniti in opozoriti na prof. Majdo Cibic, s katero sva sestavljala končno razporeditev in ki ima nemajhne zasluge, da mi je uspelo prvi predlog dodobra strniti. Ko sem namreč Goriški Mohorjevi družbi, ki se je blagohotno odločila, da zbirko izda, poslal prvi predlog, je ta vseboval več kot sto osemdeset pesmi. Po strnitvi jih je ostalo točno sto in mislim, čeprav gre za življenjski izbor, da jih ni premalo in da je strnitev uspela. In ker ste omenili moj prihod na Primorsko oziroma na Goriško in je to desetletje zaobseženo le z dvema pesmima, bi rad ponovil, da so pač moje pesmi izpovedi, ki so enkrat gostejše, drugič pa redkejše posejane, ne gre za kontinuirano pesništvo, ki raste iz sebe. Torej izpovedi z željo, da bi se posamezni zapisi bralca zares dotaknili, po možnosti globlje, kjer smo vsi enaki: vsi v stremljenju za srečo in vsi v tesnobnem razpoloženju pred trpljenjem in vsem hudim. Ob prihodu v te naše kraje je pesmi res malo, ker je šlo za preselitev, potem za vstopanje v tukajšnji prostor naše narodne skupnosti in slednjič za mojo prelomno in srečno osebno zgodbo, ki je pomenila pričetek mojega novega življenja. Zato poezije kot da nisem več kot toliko potreboval.
V pesmih iz devetdesetih let se zrcali nova bivanjska stiska, ki je nekoliko različna od tiste, ki jo je moč zaznati v šestdesetih. S področja filozofije namreč prehaja v vsakdanje življenje. Koliko so vam pri njenem premagovanju pomagali vera, pa tudi smisel in čut za estetiko?
Lahko bi se zdelo, da gre v mojih zapisih in življenju za nenehne stiske, kar seveda ne drži. Res pa je, da sem doživel mnogo preobrazb in se ob spremenjenih zunanjih okoliščinah spreminjal tudi sam. Dejansko imam občutek, da sem živel kar nekaj življenj, takole po desetletjih, in ta občutek je vsekakor spodbuden in ga nemara more odkriti vsak med nami. Marsikateri odziv je v pesmih tega obdobja kot gibalo zaznal ljubezen, jaz bi rekel svetlobo, ki pa ni več čustvo niti neka patetična fraza. Preprosto gre za prepričanje, da je na preizkušnje življenja mogoče polno odgovoriti le z nekakšnim graditeljstvom, ustvarjanjem boljših odnosov in globljega medčloveškega razumevanja, v čemer je prisoten smisel kot odrešilen uvid. Ta smisel seveda nisem jaz sam, ni skrb zgolj zame, ampak je obrat k drugim in v povezovanju z njimi, je v ustvarjanju srečnejše skupnosti, kot jo živimo danes. Gre za smisel kot moj odprt nagib do mojega bližnjega, kot dobrohoten nagib moje družine do drugih družin, mojega naroda do drugih narodov, moje države do drugih držav, moje vere do drugih ver, moje civilizacije do drugih civilizacij. In ta smer je svetloba, je ljubezen, če hočete. Res je, to je neke vrsta vera in kaj je drugega smiselna vera, če ne prepričanje o dobrem, o neizpodbitni smisli dobrega namena, prepričanje o smislu resnične naklonjenosti do drugih in drugačnih. Mislim, da je v tem vsebovan tudi za vse nas dobrohoten božji nasvet, naj v svoje dobro delamo dobro drugim, da bo naše življenje srečnejše, torej vedno v misli na druge in nikoli s takšnim ali drugačnim nasiljem ali zahrbtnostjo. Ta navedeni premik je razviden v zadnjem delu zbirke, ko sem se v zadnjem času pravzaprav prenehal ukvarjati s sabo in so me pričele pritegovati po srcu velike, čeprav nekako skrite osebe, s katerimi sem prišel v stik. Tako se npr. srečamo z odrešitveno zgodbo moje sorodnice Verene, s čarobnim glasom Hermana Srebrniča, z nebeško svetlobo na fotografijah Davida Fajta in ne nazadnje s presunljivo lepo izjavo na smrt bolnega Marka Bitežnika: če ostanem živ, bom delal dobro, dobro za druge.
Prvo desetletje novega stoletja oziroma tisočletja je zaznamoval dokončen padec političnih meja pri nas. Kako ste ga kot Slovenec iz matice, ki ga je življenjska pot pripeljala v zamejstvo, doživljali te dogodke?
Upravičeno ste premaknili pozornost v nastajanje nove Evrope oziroma padec političnih in, upam, v padanje vsakršnih meja, se pravi v odpravljanje ločitev in ločevanja na stari celini, ki je ne samo z obema svetovnima vojnama, ampak že prej doživljala nepopisno krute izbruhe sovraštva in nestrpnosti – če pogledamo nazaj, se lahko res zgrozimo. Seveda pa smo ob tem takoj pri t. i. slovenskem vprašanju, ki sem mu posvetil prav zadnjo pesem zbirke in nosi naslov Poziv k pomiritvi. Apokalipsa prejšnjega stoletja je pustila v narodih globoke rane, pa ne samo v narodih, toliko bolj v posameznikih, v človeku tega ali onega naroda. In slovenski narod ni izjema, še več, vsiljuje se občutek, da je notranja razklanost, pogojena z izključujočim in krvavim ideološkim obračunom, še vedno na delu, in to kljub nastanku slovenske države in uvedbi demokracije. Kdo bi lahko pozabil enkratno vzhičenje ob osamosvojitvi Slovenije in vendar prevelika notranja ločenost še obstaja, kar ni dober obet za prihodnost. Ker se pogovarjamo o poeziji, to sploh ni zgolj politično vprašanje, ampak je obremenitev zasebnosti in intime ljudi. Težko smo namreč celovita in pravih energij polna oseba, če se ne prepoznamo tudi v drugem delu lastnega naroda in težko je notranje ločen narod kos sedanjim izzivom. Ne smemo pozabiti, da zaradi logike vladajočega velikega kapitala nismo enakovreden narod, ker smo pač majhen trg, ki prinaša malo globalnega dobička. Dobiček je žal tisti, ki danes daje narodu ali državi pomen, kar je kajpada srhljivo, vendar je tako. In v takšni situaciji bi bilo nujno, da bi Slovenija strnila svoje vrste in ukinila globoke notranje razdalje, ki nas nekako razpolavljajo in nam odvzemajo moč. Kot bi dihali le z eno polovico pljuč, vsaka stran s svojo. Pokazatelj tega stanja je dejstvo, da še vedno nismo dali imena grobovom druge svetovne vojne, kar je izjemno hud človeški problem, dosti hujši od tozadevnih dnevnih in političnih polemik. Mislim, da nam takšno stanje spodjeda ogromno etičnega naboja, brez katerega ne more biti odločnega obrata v prihodnost, in nas kar naprej pogojuje nikoli razrešena preteklost. Na srečo stanje med našo tukajšnjo narodno skupnostjo ni zaostreno, se pa zdi, da smo se na zavirajoče medsebojne razdalje kar preveč navadili in jih zato vzdržujemo.
In če bi na koncu skušali poimenovati osrednji vzgib vaše poezije?
Pravzaprav ne bi imel velikih težav. Osrednji vzgib poezije je slej ko prej v kontrastu med resničnostjo in željo po boljšem in lepšem. Kadar nas resničnost povsem zadovoljuje, želja po boljšem in lepšem ni potrebna in s tem niti poezija ne. Kadar pa nas resničnost tako ali drugače prizadeva, želje po boljšem in lepšem zaživijo in o njih kakor tudi o prizadetosti govori poezija.
Primož Sturman
