Olympia - Val kot v starih časih
Olympia – Val kot v starih časih. Pred desetimi dnevi je bil v dvorani Mirka Špacapana v Gorici slovenski derbi v skupini za napredovanje iz moške deželne C v državno odbojkarsko B2 ligo. Spopad je trajal več kot dve uri, po petih izenačenih nizih pa so presenetljivo prevladali domači predstavniki Olympie. Kot smo že pisali preko teh stolpcev, nastopa Olympia z izjemno mlado zasedbo – najstarejši član ima komaj 20 let – Val pa letos s skupnimi močmi s Sočo. Oboji merijo visoko, štandreško/sovodenjska celota ob izjemno izkušeni in rutinirani postavi, Goričani pa v sklopu večletnega projekta moštva, ki se je skupaj kalilo že v društvenem mladinskem pogonu.
Po več letih smo v Gorici spet videli tisti žar – in čar – derbija: pomembnost dvoboja, ki v play-offu le nekaj pomeni, polna tribuna z glasnim navijanjem, rivalstvo na igrišču in med športnimi delavci, izmenjavanje duhovitih potez in grobih napak, ki so rezultat napetosti ali celo strahu (v športnem smislu). Dodatna obvezna lastnost teh norih slovenskih obračunov je obilica nepričakovanih preobratov. Tudi tokrat so v setih z 2:0 vodili odbojkarji Vala, Olympia – ki nikakor ni bila favorit – pa je nato nadoknadila zamujeno in naposled tesno zmagala s 3:2, čeprav bi bili lahko gostje iz Štandreža in Sovodenj prej večkrat zaprli tekmo in odnesli vse tri točke. Značilnost tovrstnih srečanj je tudi predstava vodilnih posameznikov obeh ekip, ki v odločilnih trenutkih praviloma prevzemajo odgovornost za ključne žoge. Vse to smo tokrat doživeli v Centru Bratuž, kjer je bilo vzdušje na parketu in okoli njega enkratno. Napeto, na trenutke naelektreno, toda predvsem športno in pristno, navdušeno.
Povedanemu gre dodati, da delitev točk (Olympii dve piki, Valu/Soči ena) v bistvu ne ustreza ne enim ne drugim, ki bodo težko zmogli vztrajati v boju za napredovanje vse do konca podaljšane končnice letošnjega tretjeligaškega prvenstva. Nohte si ob zamujeni priložnosti grizejo zlasti trener poražencev Makuc, njegovi varovanci in uprava kluba, saj so odločno merili v sam vrh – in mogoče po tihem upali na vrnitev na državno raven. Drugače je z zmagovalci po-pustnega derbija, kajti za Markičeve mladce je že nastop med najboljšimi v deželi predvsem nadgradnja opravljenega dela in krona izjemno uspešne sezone. V skupini za prestop v B2 jemljejo zato pri Olympii vsak dodaten uspeh (to velja seveda tudi za prestižno zmago proti Valu) kot češnjo na že sladki torti. Ob občutku, da se prihodnost obeta rožnata, saj so glavni nosilci, od podajalca Princija do tolkača Terpina in drugih, rojeni leta 1996, kar pomeni, da lahko ta generacija – najbrž tudi na višji ravni – izstopa še marsikatero sezono. Za pojme članskih prvenstev pri nas je celo neverjetno rosno mlada.
Pa še to. Goriški derbi je še enkrat povedal, da naša skupnost potrebuje take prireditve. Ne le sosedske obračune, vendar tudi na določenem nivoju in z neko veljavo. Srečanje so si ogledali starši protagonistov na igrišču, žene in zaročenke, prijatelji in sošolci, tudi nonoti. Na stopnišču smo srečali tudi nekatere odbojkarske izvedence in igralce drugih ekip. Skratka, občuten dogodek, ki je – ne glede na pripadnost in zdravo konkurenco – zadovoljil gledalce. Pravi derbi.
HC
