Olje in voda
Majoneza (2)
Današnji “recept” je precej bolj preprost – olje in voda. Če ju zlijemo skupaj, se jasno ločita. Mešanico iz njiju lahko naredimo šele z zelo agresivnim stepanjem. Ta proces, ki ga poznamo pri kupljenem mleku, se imenuje homogenizacija: maščobo razbijemo na tako drobne kapljice, da se zmeša z vodo – to mleko se večinoma prej skisa, kot pa se loči na smetano in mleko. Pri olju in vodi se bo to slej ko prej zgodilo; če ju želimo ohraniti zmešana, moramo redno mešati.
Naša družba je verjetno bolj podobna olju in vodi kot pa majonezi – nenehno je potrebna zavestna razumna dejavnost, da se ne razsloji bodisi po premoženju, spolu, starosti, rasi bodisi čemerkoli. Kdo bi utegnil ugovarjati, da je tako pač “naravno stanje stvari” in da naj sloji kar bodo – a demokracija in pravna država predpostavljata enakost in enakost je nemogoča brez “homogenosti” družbe. Predhodno smo že ugotavljali, da ta temelji na izenačenosti našega človeškega dostojanstva, bolj krščansko gledano, na naši enkratni ustvarjenosti kot enakih in božjih otrok. S tega stališča je paradoksno, kako so v zgodovini vedno znova ravno kristjani bili (in so žal še) zagovorniki družbene neenakosti, pogosto na podlagi zagovarjanja izročila svojih privilegijev. Najenostavneje je bilo seveda zanikati resnično človeško dostojanstvo “divjakov” – v današnjem svetu, kjer so biološka in družboslovna dejstva medčloveške enakosti bolj ali manj splošno sprejeta, z izgovorom, da so vsi po vrsti kriminalci in zajedalci našega vzvišenega blagra ter kulture ali da to celo rušijo. Pravzaprav brez zavesti, da je njihovo slojenje in getoizacija poraz naše lastne kulture in politike – če gremo nazaj v kuhinjo: da očitno nismo dovolj mešali. V Svetem pismu imamo za to dobro podobo pri videnju kipa velikana – noge so hkrati lončene in iz železa; te dve snovi se ne moreta mešati med seboj. Pri tem “mešanju” naletimo na dva prevladujoča odziva: na tiste, ki tako ali drugače zagovarjajo “naravno stanje” (pa čeprav se imajo za dediče kulture in izročila, ki človeka visoko dviguje nad karkoli zgolj “naravnega”), in po drugi strani na tiste, ki se želijo delati, da dejansko ni razlik oz. jih ne bi smelo biti; ponavadi te zmerjajo z multikulturalisti. Za multikulturaliste je značilno, da v imenu svojih čudovitih idej zanemarijo resnične dejanske kulturne, religiozne, idejne in celo biološke razlike med ljudmi; ponavadi je njihovo stališče, da je tako razslojevanje samo posledica te ali one zgodovinske krivice in bo odprava te avtomatično privedla do spontane homogenosti; seveda se je potem treba te zgodovinske krivice lotiti “z vsemi kanoni”, tudi če množice pomrejo v tej bitki. Hitler je temu rekel dokončna rešitev, nekateri drugi pa (obljubljeni) komunizem. “Dežurni krivec” se lahko zdi še spol ali spolne vloge, pa rasa, religija in tako naprej … Ampak dejstvo je, da smo različni – in, če se odpovemo ozkogledni zaletavosti, ta različnost bogati. Treba pa je vztrajno “mešati”, torej vzdrževati sistematični napor pravnega, kulturnega, političnega in vedenjskega okvira, ki ni samodejen. Predvsem pa je značilen za nas – naša družba je hkrati motor tega mešanja in snov v mešanju. Dejanski obogateni multikulturalizem, če želi biti več kot ideja in če naj prinese medsebojno oplemenitenje, je posledica nenehnega dejavnega prizadevanja: vzpostavljanja dialoga, uvajanja družbenih pravic in dolžnosti ter stalne pozornosti na to, kako to opraviti še bolje. Dokončnih rešitev ni, je le vztrajanje v pozornem ustvarjanju skupnosti. In prizadevno izkoreninjanje preteklih krivic, s čimer se v soočanju z imigracijo preteklih “podrejenih” pač najbolj srečujejo nekdanje kolonialne države. Zato vprašanja družbene kohezije ne moremo rešiti samo z idejami in zakoni, pač pa z nenehno družbeno dejavnostjo: dejavnostjo usmiljenja, sprejemanja in opolnomočenja. Pravzaprav precej podobno ameriški ideji “talilnega lonca” (melting pot) – samo da se je žal tam izkazalo, da je “talina” na koncu služila bolj za izkoriščanje tako razosebljenih posameznikov.
