O’Klapa dokazuje, da mladi niso pasivni: na oder prihaja muzikal Pipin – Čas za junaka

Predstava, ki bo v petek doživela premiero, je rezultat večletnega dela mladih, ki v gledališču najdejo prostor ustvarjalnosti in skupnosti

Da se o mladih pogosto govori kot o lenih, pasivnih in družbeno neangažiranih, ni nič novega. Vsaka generacija z nekaj distance kritično ocenjuje tisto, ki prihaja za njo. A gledališka skupina O’Klapa je eden tistih zelo konkretnih dokazov, da so takšne sodbe pogosto neutemeljene in preveč posplošene. Mladi, vsi krepko pod tridesetim letom starosti, so v zadnjih dveh letih z rednimi sestanki, vajami, učenjem in predvsem z veliko predanosti ter dobre volje pripravljali obsežen projekt – muzikal Pipin – Čas za junaka.

Predstava bo na velikem odru Kulturnega centra Lojze Bratuž premierno zaživela v petek, 23. januarja (klikni in preberi več o predstavi). Podpisuje jo režijski trio Sanja Vogrič, Simon Čavdek in Iris Gulin. Sanja se je v vlogi režiserke preizkusila že večkrat, med drugim tudi pri zadnji uspešnici skupine Lak za sanje. Simon in Iris, dolgoletna člana O’Klape kot igralca, pa sta se tokrat prvič podala v režijske vode.

Za Simona je bila izkušnja še posebej poučna. “Ta projekt mi je dal vpogled v to, koliko dela je v resnici za eno predstavo. Do zdaj sem bil predvsem igralec, pomagal sem pri scenografiji, marsikaj pa mi je bilo neznano. Zdaj se šele zares zavedam, koliko truda je potrebnega, da se na odru vse dogaja tekoče in da je predstava zanimiva,” pove. Delo mu kljub zahtevnosti daje veliko zadoščenja, tik pred premiero pa z optimizmom dodaja, da je prepričan, da bodo muzikal lepo izpeljali, hkrati pa, da bi se podobne izkušnje z veseljem lotil še kdaj.

Tudi za Iris, ki z O’Klapo sodeluje že deset let, vse od muzikala Obuti maček, je bila nova vloga velik izziv. Kot sorežiserka je morala stopiti iz cone udobja, še posebej zahtevno pa je bilo režirati samega sebe, saj so vsi trije režiserji hkrati tudi del igralskega ansambla. Kljub temu poudarja, da jo je izkušnja izjemno obogatila.

Čeprav ima Sanja z režijo že veliko izkušenj, je bil tudi zanjo ta projekt drugačen. Tokrat ni bila sama. Po vsaki vaji so se režiserji sestali, izmenjali mnenja in poglede. Vsak je bil pozoren na druge detajle, na prizore je gledal s svojega zornega kota, skupaj pa so iskali najučinkovitejše rešitve. “Tak način dela je nedvomno obogatil predstavo, saj je vsak izmed nas ovrednotil nekaj drugega,” je prepričana Sanja.

Vsi trije, pa tudi preostali člani skupine vajam in pripravam posvečajo ogromno časa. A kot poudarja Sanja, to zanje ni breme: “Ko se ukvarjaš z nečim, kar je v skladu s tvojim ustvarjanjem, tega ne vidiš kot delo ali obveznost, ampak kot nekaj lepega.”

O’Klapa deluje že več kot petnajst let in ima stabilno jedro igralcev, obenem pa se razveselijo vsakega novega člana. Tudi tokrat bodo na odru večinoma izkušeni igralci, ob njih pa tudi nekaj novincev oz. tistih, ki prvič nastopajo z O’Klapo. Skupina pa ni klasična mladinska zasedba – tako kot že pri prejšnjem projektu bodo tudi tokrat na odrskih deskah skupaj z mladimi stali še manj mladi igralci. Mladi pa nosijo glavnino organizacijskih odgovornosti.

Društvo Skupnost družin Sončnica, v okviru katerega deluje gledališka skupina, je mladim namreč zaupalo tako organizacijsko kot vsebinsko vodenje projekta. Člani so si zavihali rokave in vsak je glede na svoje interese in sposobnosti prevzel določeno nalogo. Niso le igralci ali režiserji – skrbijo tudi za scenografijo, svetlobo in zvok, vhode in izhode z odra, šepetanje, masko, promocijo na družbenih omrežjih in še mnogo več.

Simon je prepričan, da prav ta vsestranska vključenost skupino še dodatno povezuje. “Če nas gledališče ne bi veselilo, se s tem ne bi ukvarjali toliko let,” se pošali, nato pa resneje doda, da se navdušenje vidi tudi na odru, občinstvo ga začuti. Prav zaradi tega veselja pa je vsak izmed članov pripravljen vložiti toliko truda. Velik del povezanosti ostaja očem gledalcev sicer skrit – kaže se v drobnih gestah pomoči pred začetkom predstave, v skupnem premagovanju treme v zakulisju, v medsebojnih pohvalah in konstruktivnih kritikah po vajah in nastopih.

Da člane povezujeta tako ljubezen do gledališča kot dobra družba, poudarja tudi Iris. “Ni enostavno najti skupine, v kateri se dobro počutiš in s katero dobro delaš,” pravi. Ob pripovedovanju o občutkih, ko stopi v dvorano, se postavi pred reflektorje in začne pripovedovati zgodbo, pa je njeno navdušenje skoraj otipljivo.

Skupina veliko pozornosti namenja kakovosti. Dolga priprava muzikala in uspeh predstave Lak za sanje sta jasen dokaz tega. Mladi gledališke veščine večinoma razvijajo kot samouki, radi eksperimentirajo in se preizkušajo. Letos so se še posebej posvečali improvizaciji in občutku igralca na odru. “Če se med vajami pačiš, daš vse od sebe in premostiš občutek sramu, potem ti je na odru lažje,” pojasnjuje Iris. Poleg igralskega dela so veliko energije vložili tudi v koreografije, za katere je poskrbel plesalec Alex Devetak, ter v petje pod vodstvom pevke Kristine Frandolič.

Mlada skupina v gledališče pritegne tudi mlado občinstvo. Na preteklih predstavah so v dvorano prišli prijatelji, znanci in tudi tisti, ki sicer gledališča ne obiskujejo ali imajo do njega celo zadržke. Ob koncu so pogosto presenečeno čestitali igralcem, ker so se, morda nepričakovano, imeli lepo. Tudi letošnji muzikal nosi globlje sporočilo, a je zavito v humor in lahkotno zgodbo, zaradi česar je primeren za široko publiko – od otrok do odraslih. “Med predstavo se lahko iskreno nasmeješ, hkrati pa nekaj odneseš s sabo,” zagotavlja Iris.

Na provokativno vprašanje, ali bi si želeli še več podobnih gledaliških skupin, Iris brez oklevanja odgovori: “Kulture ni nikoli preveč.” Sanja pa dodaja, da bi k ustvarjanju spodbudila vsakogar, saj je prepričana, da ima vsak nekaj, kar mu je blizu in kar bi moral vsaj enkrat poskusiti ustvariti.

O’Klapa že vrsto let skrbi tudi za pomladek – skupino O’Klapica. Njeni člani postopoma rastejo v večjo zasedbo. Tako letos Manuel Lorenzini prvič nastopa z glavno skupino, pred nekaj meseci pa se je z manjšimi člani podpisal pod režijo igrice za Miklavževanje. Tudi Jana Frajban in Lucija Bandelj sta zrasli v manjšem ansamblu, tokrat pa bosta v zakulisju skrbeli za šepetanje.

Z vsem tem O’Klapa znova dokazuje, da mladi niso le prihodnost kulture, temveč njena zelo živa in dejavna sedanjost, obenem pa, da niso vsi mladi leni, pasivni in družbeno neangažirani.