Ogenj gori, dokler ima kisik
Neki kovač je hotel iz dveh kosov železa narediti en sam kos. Vzel je oba kosa in ju začel kovati z vso močjo – in moči je imel kovač precej –, a kosa sta ostala razdvojena. Potem pa ju je vtaknil v ogenj ter žareča vzel ven, položil enega na drugega na nakovalo ter ju začel kovati. Kosa železa sta kmalu postala eno.
Ogenj Svetega Duha je spremenil apostole. Pred binkoštmi je bilo učencem težko delati lahke stvari. Po binkoštih so lahko opravljali celo težke stvari.
Ogenj ugasne, če ni kisika ali nima kaj goreti. Poslanstvo se začne z enim gorečim srcem. Apostoli nisi razvili neke strategije delovanja, ampak jih je preprosto prevzel ogenj Svetega Duha. Ta je spremenil njihovo mišljenje, da so lahko drugače mislili, občudovali svet okrog sebe. Iz ognja Svetega Duha so se rodile nove ideje, ki so zadušile predsodke in oživile pravičnost in mir.
Zanimivo je, da so nekateri mislili, da so apostoli pijani, ko so videli njihovo nenavadno obnašanje. To pomeni, da so ljudje na njih prepoznali spremembo. Opazili so njihovo veselje in navdušenje.
Zgodba govori o treh iskalcih zlata v Kaliforniji. Uspelo jim je odkriti bogato žilo in sklenili so: “S to najdbo bomo obogateli samo, če zanjo ne bo zvedel nihče drug.” Zato so si med seboj obljubili, da o njej nikomur ne bodo črhnili niti besedice.
Pohiteli so v mesto, da bi nakupili vse, kar potrebujejo za nekaj časa bivanja v divjini, in orodje, s katerim bodo kopali zlato. V zvestobi dani besedi o najdbi niso nikomur govorili. Natovorili so vse nakupljeno in se odpravili proti najdišču. Na njihovo veliko začudenje je šla za njimi cela množica iskalcev zlata.
Res je, o svojem odkritju niso govorili, toda izraz na njihovih obrazih je pričal o veselju in sreči nad bogatim odkritjem. Ljudje so z njihovih obrazov razbrali, da so našli nekaj velikega in pomembnega. Zato so jim sledili. (Zgodbe za veselje do življenja, 7) Podobno so sodobniki iz ravnanja apostolov razbrali, da se je v njihovih življenjih zgodilo nekaj pomembnega, navdušujočega.
Deček je šel z mamo v cerkev. Bil je lepo vzgojen, tih in miren, zato običajno ni delal nobenih težav. Toda vsake toliko je vstal, se dvignil nad naslonjalo klopi, se ozrl na ljudi nazaj in se jim posmejal. Njegov nasmeh je bil nalezljiv in kmalu so se mu ljudje začeli smejati nazaj. Vse je bilo v redu, dokler ni mama opazila, kaj dela njen sin. Tedaj ga je prijela za uho, ga narahlo potegnila ter mu rekla, naj sede in si zapomni, da je v cerkvi. Deček je začel jokati. Tedaj se je mama obrnila k njemu in dejala: “Tako je že boljše.”
A ni žalostno, da je že majhen otrok dobil vtis, da v cerkvi ni razloga, da bi bili veseli, ampak je prav, če smo žalostni? Naj Sveti Duh prinese v naše življenje veselje in navdušenje!
Zgodba za navdih
Sveti Duh, ki je deloval v apostolih, lahko deluje tudi v nas. Pri tem ne uniči naše enkratnosti in svobode, ampak deluje po darovih, ki jih imamo.
Z duhom smo močni
Mati je svojega petletnega sina vzela s seboj na koncert slavnega poljskega pianista Ignacija Paderewskega. Upala je, da bo to v njem spodbudilo zanimanje za glasbo.
Dobila sta sedeže blizu odra. Mati je srečala nekega starega prijatelja in se zapletla v pogovor z njim. Ni opazila, da je sin izginil.
Točno ob uri so se prižgale luči na odru in mati je opazila tam svojega sina, sedečega za klavirjem, kako sproščeno igra preprosto otroško pesem.
Še preden ga je lahko šla iskat, je na oder stopil Paderewski. Približal se je klavirju in zašepetal dečku na uho: “Ne nehaj igrati! Nadaljuj!” Sklonil se je ter z levo roko začel igrati spremljavo, potem pa še z desno roko dopolnjevati osnovno melodijo. Veliki maestro in petletni deček sta s svojim igranjem navdušila občinstvo.
Prizor velikega glasbenika in majhnega dečka lepo ponazarja podobo Svetega Duha, ki je prišel nad Jezusove učence in jih preoblikoval v pogumne pričevalce. Glasbeno gledano je bilo dečkovo igranje skromno. Toda Paderewski ga je s svojo ‘spremljavo’ spremenil v umetnino.
Podobno lahko Sveti Duh našo majhnost spremeni v nekaj velikega in lepega.