Odšel je mož trdnih idealov in širokega srca

In memoriam / Marko Skorjanc

V sredo, 20. maja, je vaška skupnost v Števerjanu pospremila k večnemu počitku Marka Skorjanca, rojaka iz briške vasi, ki je po daljši bolezni mirno zatisnil oči 17. maja. Le dva dni prej je v družinskem krogu še praznoval svoj 88. rojstni dan.

Pogrebni obred, ki ga je požlahtnilo petje cerkvenega zbora, je v vaški cerkvi daroval župnik Marijan Markežič. O pokojniku je med drugim povedal, da je bil dober človek, ki je gotovo šel v nebesa s svojim tovornjakom, polnim dobrih del.

Kot prvi od šestih otrok se je Marko Skorjanc rodil očetu Guštetu in mami Dolori Komjanc v Škorjanski jami v Števerjanu, je ob koncu zadušnice povedal njegov sin Silvan. Že kot 14-letni otrok se je zaposlil kot vajenec v avtokleparski delavnici v Gorici. Potem ko je med vojaškim rokom pridobil vozniško dovoljenje, pa se je zaposlil kot šofer. To je bil njegov življenjski poklic, ki mu je dopustil, da si je ustvaril družino in zgradil dom na Rafutu v Gorici. Pomemben življenjski dosežek mu je bilo prevozniško podjetje, ki ga je postavil na noge s svojim “sočotom Lojzetom”, s katerim sta ostala v stiku do zadnjega. “Tata je bil totalni šofer,” je še povedal njegov sin, “100% profesionalen in točen”. Tudi zato je kar težko sprejel zdravstvene težave, ki so se začele pojavljati že pred 30 leti. Po značaju je znal biti tudi trmast in zahteven, pa tudi “nediplomatski”. Bratom in prijateljem je rad delil nasvete, zaradi česar se ga je oprijel vzdevek “direktor”. Vedno pa je bil predan “velikim idealom, kot so poštenost, trdnost družine, domoljubje, zdrava kmečko-šoferska pamet”. Kljub težavam z zdravjem je naravnost užival v tem, da je bil njegov dom vedno poln življenja: pri njem so vedno bili njegovi vnuki, prijatelji in znanci, vedno se je kaj dogajalo. “Tudi to je bil naša tata, ki nam že manjka,” je še povedal sin.

Za njim se je na nonota v imenu najmlajšega rodu s toplimi in ganljivimi besedami spomnila vnukinja Tereza. Z neposrednimi mislimi je tudi iskrivo izrisala lik dragega svojca, ki je znal kljub življenjskim preizkušnjam in bolezni ohraniti vedrega duha. Njegov dom na Rafutu, ki ga je s ponosom zgradil, bo v njihovih srcih za vedno ostal prostor topline in smeha, ljubezni in veselja.

Ženi Dragici, sinu Silvanu in hčerki Elizabeti ter petim vnukom izražamo globoko sožalje.