Suzin svet

Odpisana

Odpisana

Piše Suzi Pertot / Prepozno je že za vse

Včasih se sprašujem, kako to, da iz Benečije, pravzaprav iz Idrske doline, potisnjene na rob dogajanja in življenja, rinem tja v še bolj osamljeno in tiho Karnijo, v nedrje njenih prelepih gora in bolečo samoto odpisanih in prezrtih dolin. Pa vendar. Morda, ker sem sama človek, ki je nekje na robu, nekje daleč od tega, kar imenujemo sodoben način življenja. Morda pa tudi zato, ker me globoko v srcu boli in jezi to preziranje gorskega podeželja in ljudi, tistih redkih, ki tu še živijo, vztrajajo in predvsem ljubijo samoto in gore.
Pot nas tokrat pelje mimo Tolmeča, ki leži na stičišču cest in avtocest in zaradi nekaj industrije, bolnišnice in manjših trgovskih centrov ostaja živo središče karnijskih hribov. Vozimo se nato še mimo termalnega zdravilišča Arta Terme. In se seveda spomnim na taščo, ki je ni več, a je bila močno navezana na te kraje, kjer je letovala v septembru. Menda je pripadala zadnji generaciji, ki je še cenila to vas, znano zaradi blagodejne žveplene vode. Sama nisem odobravala njenih izbir, spraševala sem jo, zakaj zahaja v to žalostno, nelepo pokrajino, ki je mejnik med nižino in Predalpami in turistu ne nudi, razen zdravilišča, pravzaprav ničesar. Tašče ni več, zadnja leta pa sem tudi sama v tej odmaknjenosti našla prej nepoznano privlačnost. Kot bi začela razumevati tišino teh vasi, ki kljubujejo vsemu, najprej smrti in osamljenosti. Morda se tudi sama staram. Morda čas prinaša nova spoznanja, potrebe in okusi pa se spreminjajo. Morda se vse bolj zavedam, da mi je mesta in meščanov dovolj.
Dolina, po kateri se peljemo, je vse ožja, reka in pobočja, zeleno in modro, kot pri nas v Nediških dolinah. Le da tu nad vsem posvetnim kraljujejo nedosegljive gore. Nebesa v podobi skal. Lepota, ki jo moraš zaslutiti. Če ji ne znaš prisluhniti, si ujet v površno enoličnost. Tisto enoličnost, ki jo občutijo meščani, ko se tu ne znajdejo. Ko jim je lepota prazna in presamotna. Ko pogrešajo hiše, hrup in trgovine.
Na pobočjih se strnjena naselja oklepajo pašnikov in grebenov, ovita v samoto gozdov, daleč od vsega, pripeta med nebom in reko, s soncem v očeh in oblaki, ki so tako blizu, da se jih lahko dotakneš in skriješ vanje svoj obraz. Hiše so bele, s pločevinastimi strehami, veliko jih je prekritih z bobrovci, tako kot pri nas na Notranjskem, v Prekmurju in na Štajerskem. Čas se je v Karniji v marsičem ustavil. Strme ozke in slabo vzdrževane ceste so kot zapreka modernemu svetu. Tistih zoprnih, avstrijskih barvnih fasad, ki so preplavile Slovenijo, zadnje čase pa je zakon do njih vse bolj popustljiv tudi na italijanskem Krasu, tu še ne poznajo. Slovenskemu Krasu so popolnoma spremenile videz in mu odtrgale dušo. Menda jih prodaja Baumit ali kako sorodno podjetje. In včasih ti zastane dih, ko se voziš mimo kamnitih portalov in ozkih poti in ti oči prebode živozelena, temno rožnata, vijoličasta ali temno rumena komaj obnovljena hiša. Kič, ki je kot globoka, neozdravljiva rana v prelepi pokrajini. Za dodatek pa še kritina iz pobarvanih korcev, ki delujejo, kot bi jih že prekril mah ali kot bi bili stari in dodelani. Pa je že od daleč videti, da so le pobarvani, da je vse skupaj umetelno in kičasto in da so Avstrijci s svojimi nenaravnimi barvami Krasu ukradli srce.
V Karniji vsega tega kiča ni. V Karniji so vse hiše bele. Moda sem ni prodrla. Bele lične vasice se ljubkujejo z zelenjem. In so kot pravljica sredi gozdov. Bela idila na neskončnih pobočjih. Bele vasice v prekipevajoči pomladi. Bela urejenost in modrina neba. Karnija je prelepa. Preprosta in nedolžna. Brez nepotrebnega nakita. Čista v jutranji rosi. Neomadeževana po nevihti, ki se poslavlja z mavrico. Ljubljena, ker so bele vasice ljubljene. Čeprav ni nikogar na ulicah, čeprav odmeva tišina in kraljuje samota. Včasih se sprašujem, kdo je tisti, ki krasi kamnite zidove, ki sadi ločnice, ki liči okna in vrata. Ki vsak dan prinaša sveže rože. Od kod ljubezen in lepota, če pa ni nikogar, ki bi tu živel. Če so vasi prazne. Če je samota vsepovsod. Ne vem odgovora. Samo to čutim, da so kraji, kjer ljudje živijo in jim je vseeno za vse. Tudi zase in za sočloveka. In so kraji, kjer lahko živijo samo nekateri. Tisti, ki še znajo prisluhniti srcu. In ki znajo ljubiti. Ki najdejo v lepoti moč.
Peljemo se mimo Ravascletta. Pozimi je tu nekaj smučarjev, saj je na bližnjem Zoncolanu kar poznana in privlačna smučarska proga z žičnico. Poleti Ravascletto, celotna občina ima okoli 400 stalnih prebivalcev, po večini sameva. Le nekaj starejših planincev prihaja in nekaj izseljencev, ki so na pobočjih nad vasjo preuredili planšarije v vikendice. In vendar je vas lična, čista. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

27.05.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!