“Odločila sem se za veselje, ker naš Bog je ljubezen in radost!”

Piše: Špela Pahor

Pogovor / Felicitas Nwabueze, sestra dominikanka

Danes bi vam rada predstavila sestro Felicitas Nwabueze. Osemnajst let je živela v Sloveniji, v skupnosti sester dominikank svete Katarine Sienske. Nekaj let so bile v Piranu, nato so se preselile na Vrhniko in slednjič v Petrovče. Sestra Felicitas je s svojo toplino in veseljem znala očarati ljudi. Prijatelje je imela med vernimi in tistimi, ki menijo, da to niso. Spoznali sva se na avtobusu na nekem romanju, nato sva se srečevali v Piranu in kasneje v Celju. Še danes ohranjava stike. Po njeni zaslugi sem kot prostovoljka potovala v Benin, saj me je povezala s škofom v Cotonouju, ki tudi pripada dominikanskemu redu. Tokrat mi je pripovedovala o svoji družini, otroštvu, odločitvi za redovniški poklic, o srečevanjih z ljudmi … Vabljeni k branju.

Sestra Felicitas, bi se nam najprej predstavila? Prihajaš iz Nigerije. V katerem kraju si se rodila? Kakšna je vaša družina, imaš brate, sestre? Spomnim se, da ste bili zelo povezani, da si imela zelo rada svojo mamo. Ko si govorila o njej, si jo vedno imenovala mamica.

Rodila sem se v Lagosu. V naši družini je bilo sedem otrok. Še vedno pravim, da nas je sedem, čeprav sem leta 2019 izgubila svojo ljubljeno sestro dvojčico. Verjamem, da je njena duša še vedno živa v nebesih in vsi smo še povezani z njo. Ja, vsi bratje in sestre smo zelo povezani med seboj. In to je tako zaradi naše mamice. Naš oče je umrl, ko smo vsi bili še majhni, in je mami imela  komaj 32 let. Mamica se je odločila, da se ne bo spet poročila in se bo posvetila nam otrokom. In tako je bilo. Doma smo se skupaj smejali, molili, hodili v šolo, k sveti maši, se pogovarjali o svojih težavah in uspehih. O moji mamici pravim, da je kot Devica Marija, ker je ljubila in se brezpogojno darovala. Za nas je bila zgled prave ljubezni.

Je bila vaša družina verna?

Ja, sem iz zelo verne družine. Ko je bil moj oče še živ, nas je po večerji zbral  in nam pripovedoval zgodbe, ki so imele vzgojno vsebino in sporočila. Nato smo skupaj molili rožni venec. Po rožnem vencu nas je blagoslovil in poslal spat. Spomnim se tudi, kako je on v noči pred smrtjo, po molitvi rožnega venca, nadaljeval molitev in nas vse blagoslovil. Poklical je vsakega otroka po imenu in molil zanj. Tista molitev je trajala zelo dolgo, a je bila tudi njegova zadnja zemeljska molitev. Naslednji dan so ga povozili. Umrl je zaradi notranjih poškodb, ki so bile posledica prometne nesreče. Verjamem, da me ta njegova zadnja molitev še vedno spremlja in da  v nebesih še vedno moli za nas. Zato zmeraj svetujem staršem, naj vedno pokrižajo in blagoslavljajo svoje otroke, ker jih te lepe besede zaznamujejo in spremljajo celo življenje.

Kje pa si hodila v šolo? Je bil pouk v angleščini ali v vašem jeziku?

Hodila sem v šolo, ki se imenuje Naša  Gospa apostolov. Tam sem obiskovala  osnovno šolo in gimnazijo. Angleščina je bila obvezna. In če smo v šoli govorili v svojem jeziku, smo morali za kazen plačati nekaj drobiža.

Kateri jezik ste govorili doma? In kateri so še drugi jeziki v Nigeriji? Znaš govoriti še katerega od njih?

V Nigeriji je več kot 500 jezikov! Jaz  govorim dva od teh, to je ibo in yoruba. V šoli pa smo govorili angleško.

Tvoje ime, Felicitas, ti zelo pristaja. Saj res izžarevaš srečo! Je to tvoje redovno ime ali so ti ga dali starši? Kaj pa pomeni priimek Nwabueze?

To je moje rojstno ime. Ime dveh afriških svetnic in mučenk, Perpetua in Felicitas. Jaz sem Felicitas in dvojčica je Perpetua. Obe svetnici sta živeli v 3. stoletju. Moj priimek Nwabueze  pomeni “otrok je kralj”. Pri nas so otroci zelo dragoceni! Kdor ima otroka,  je to zanj največjo bogastvo. Danes pravim, da kdor ima ljubezen do sočloveka, ima največjo bogastvo.

Kaj pa lahko poveš o starih starših?

Starih staršev po očetovi strani nisem poznala. A pripovedovali so mi, da je očetova mami bila zelo lepa, plemenita, delavna, podjetna in ustvarjalna, njegov oče pa je bil človek miru. Oba sta bila zelo verna. Mamini starši so bili anglikanci, njih sem poznala. Bila sta plemenita, pravična, ljubezniva. Kot mamica sta bila človeka malo besed, vzgajala sta z zgledom. Mamičina mami je bila odlična kuharica. Vsakič, ko sem obiskala vas, sem rada hodila k njej jest. Gotovo se je mamica od njej naučila tako odlično kuhati.

Kakšni so tvoji spomini na otroštvo?  Ste imeli otroci tudi kakšne posebne igre?

Naše otroštvo je bilo zelo lepo in živahno. Igrač nismo imeli, in Bogu hvala za to. Igrali smo se zunaj in smo poznali veliko družabnih in skupinskih iger. Naše igre so vključevale ples, petje, oblikovali smo in gradili iz peska ali risali v pesek. Te igre poznajo  Nigerijci.

Kje pa si se navdušila za redovniški poklic in kako je prišlo do odločitve, da stopiš v red sester dominikank?

Od malega sem vedno čutila nekaj posebnega v srcu. Rekla sem si, da bom dominikanka, čeprav nisem niti vedela,  da obstajajo sestre dominikanke. Vedela sem samo za dominikance in spoznala samo te, ker so vodili in upravljali našo  župnijo. Še vedno jo vodijo. Dominikank pa nisem nikoli videla. Zelo sem občudovala mamico, kako je zmogla brez moža. Res je, da sem v nekem obdobju tudi mislila, da se bom poročila. Imela sem nekoga, ki mi je bil všeč in sem mu bila všeč. Naenkrat sem spet začela čutiti nekaj močnega v srcu. Čutila sem močno hvaležnost. Bila sem tako prepričana, in sem še vedno prepričana, da me Bog kliče, naj to hvaležnost izrazim v posvečenem življenju. Težko se je bilo odločiti, ker nisem hotela zapustiti družine in domovine. Nekega dne nas je domači župnik med pridigo spodbujal, naj  razmišljamo o svojem poklicu. Rekel je, da so nekateri poklicani, da kot samski naredijo veliko dobrega, drugi kot poročeni starši in nekateri kot duhovno posvečeni. Pridigo je končal z vprašanjem mladim: “Ste kdaj razmišljali o tem, kam vas kliče Bog?” Po maši je povabil mlade, ki še razmišljajo o svojem poklicu, naj pridejo na pogovor s sestrami dominikankami. Te so takrat ravno  začele hoditi k sveti maši v našo župnijo. Takoj sem se spomnila, da so to sestre, za katere sem si vedno govorila, da bom kakor ena od njih. Rekla sem si, da jih je Bog poslal, naj se z njimi srečam. Po prvem srečanju s sestrami sem nadaljevala pogovore z njimi, pri svojem duhovnem spremljevalcu sem imela tudi razločevanje. Tako sem ugotovila in utrdila prepričanje, da je moja pot  posvečeno življenje. Poslovila sem se  od družine, fanta in domovine. Slovo je bilo težko, a morala sem izbrati.

Moja redovna skupnost je moja nova družina. To ne pomeni, da sem se  odrekla svoji rodni družini. Zdaj sta   pomembni obe. Od posvečenja naprej me moja posvečena družina spremlja in jaz jo nosim kjerkoli sem. Življenje v skupnosti, ki je tako podobno življenju  apostolov, vabi k temu, da delim vse, kar imam. Kar imam, ni moje, ampak naše. Ne delam samo v imenu Boga,  ampak v duhu naše karizme, kot sestra dominikanka. Mojih osemnajst let v Sloveniji mi je pomagalo poglobiti zavedanje o lepoti redovne družine in občutek pripadnosti tej družini. Izkušnje v Sloveniji, tiste dobre in tudi manj dobre, so mi odprle srce, moj pogled na  življenje se je poglobil.

Študirala si v Rimu. Poleg teologije si dokončala še veliko drugih izobraževanj.

Res je, pedagogiko Montessori in  geštalt pedagogiko. Zdaj pa spet študiram na Pedagoški fakulteti v Rimu.

Katerega leta ste sestre dominikanke na povabilo duhovnika in tedanjega piranskega župnika Bojana Ravbarja prišle v Piran? Se spomniš, kako je  prišlo do tega? Ste Bojana Ravbarja poznale že prej oziroma, kako je prišlo do tega, da vas je povabil?  

Tedanja vrhovna predstojnica, sr. M. Viviana Ballarin, mi je pripovedovala, da je papež Janez Pavel II. v času po padcu komunizma v vzhodni Evropi začel vabiti Cerkev, naj se odpre tudi vzhodni Cerkvi. Ker evropska Cerkev diha z dvema pljučnima kriloma, vzhodnim in zahodnim. Medtem ko so naše predstojnice razmišljale, kako naj se naša kongregacija odzove papeževemu klicu, so dobile zelo lepo pismo od s. Colombe. V njem je prosila,  če lahko odpremo samostan v Istri. Sestri Colomba in Teresa in še pet  drugih sester so bile po rodu iz Istre. Skratka, predstojnice so sprejele njeno vabilo. Čez nekaj časa so prišle na Primorsko, kjer so srečale škofa Metoda Piriha. On jim je takoj rekel, da je v njegovi škofiji neki duhovnik, ki že dolgo moli za redovno skupnost v svoji župniji. Napotil jih je k temu župniku:  to je bil oče Bojan. Ko so sestre prišle k njemu, jim je pokazal sliko z objemom sv. Dominika in sv. Frančiška. Povedal  jim je, da je dolgo molil k obema svetnikoma, naj se zmenita in pošljeta eno od svojih redovnih skupnosti. In katerakoli pride, bo lepo sprejeta. Ko so prišle sestre, je bil to zanj čudež in  znamenje, da mu je Bog prisluhnil. In tako so leta 1998 v Piran prišle prve sestre: s. M. Colomba, s. M. Teresa in s. M. Flora.

Ko si prišla v Slovenijo, si se morala naučiti tudi slovenski jezik. Se je bilo slovenščine težko naučiti? Kje pa si hodila na tečaj slovenščine?

Takoj ko sem prišla v Slovenijo, sem šla v Ljubljano in stanovala pri sestrah frančiškankah Kristusa kralja. Hodila sem na tečaj slovenščine na Filozofski fakulteti. Družila sem se z otroki, ki so hodili k šmarnicam k minoritom na Sostrem, z veroučenci in mladimi pri frančiškanih na Viču, s sestrami Matere Terezije sem obiskovala uboge. Vse te aktivnosti so mi pomagale pri učenju slovenščine. Veliko sem poslušala radio Ognjišče. Celo spala sem s prižganim radiem Ognjišče, da bi se možgani učili  jezika tudi v sanjah. Kasneje sem obiskovala še krajše tečaje in druge  organizirane tečaje, ki so mi pomagali pri učenju.

So bili tvoji sošolci in profesorji prijazni s teboj ali si naletela na predsodke?

Nikoli ni bilo predsodkov. Vsepovsod so bile moje profesorice zelo prijazne,  spodbujale so nas in nam pomagale. Spomnim se kratkega poletnega tečaja na Primorski univerzi. Wao! Veliko smo se smejali in uživali. Zaigrali smo tudi zgodbo o Krpanu.

V Sloveniji si ostala dolgo, več kot 18 let. Iz Pirana ste se selile na Vrhniko in od tam v Petrovče. Tako si spoznala dober del Slovenije in različne župnije. Kakšni se ti zdimo Slovenci?

V Sloveniji je tako kot vsepovsod. Kamorkoli greš, najdeš dobre in manj dobre ljudi. Take, ki te obsojajo in se do tebe obnašajo rasistično, in take, ki te sprejemajo, spoštujejo in cenijo tako,  kot si. Lahko rečem, da so Slovenci zelo delavni in pridni ljudje. Ko jih prvič  srečaš, imaš občutek, da so zelo zaprti,  če pa se odločajo in si pustijo priti blizu, odkriješ, da so zelo zabavni, prijazni in odprti ljudje. Ti si moja prijateljica in sestrica. Imam še druge prijatelje, prijateljice, družine in znance, redovnike, kot so patri frančiškani (med njimi patra Marjan Čuden in Tadej Strehovec) in druge redovne skupnosti, ki so mi potrdili, kako ste Slovenci zanimivi in čudoviti ljudje. Tisti ljudje, ki niso so bili odprti in prijazni, so mi tudi pomagali, da sem se naučila biti pozorna na to, da nisem taka kot oni.

Kaj pa bi rekla o Cerkvi na Slovenskem? Mislim tako na laike kot na duhovnike, redovnike …

Cerkev na Slovenskem je majhna čreda božjega ljudstva. Tega se zaveda in se močno povezuje, da se obdrži kot družina. Je Cerkev v poslušanju,  zaveda se svojih napak in se trudi prebuditi se iz spanca. V Sloveniji je vera še vedno zelo tradicionalna. Zaradi tega se ljudje še naprej oddaljujejo od vere in Cerkve. Ko sem bila v Marijini romarski cerkvi v Petrovčah, sem opazila, da je zelo močno prisotna  ljudska pobožnost. Zato je na Veliko noč, za Božič, za Marijine ali Jožefove praznike cerkev polna, naslednji dan je pa že spet prazna. Molim in želim, da bi vsi prešli iz ljudske pobožnosti na osebno vero, da bi iz naključnih  obiskovalcev postali vztrajni iskalci odnosa z Bogom. Ne pozabimo, da smo Cerkev vsi krščeni, niso Cerkev samo škofje, duhovniki in posvečene osebe.

V Piranu si vodila poletne oratorije, v Petrovčah si učila verouk, obiskovala si starejše ljudi v domu upokojencev in delala z dementnimi.

Ja, tudi v Petrovčah sem skupaj s katehetinjo Katjo in nekaterimi voditeljicami oratorija organizirala oratorije, verouk v župniji in po župnijah, razne druge manjše in večje  dejavnosti, med njimi sprejemanje romarjev skupaj z župnikom in g. Srečkom. Veliko sem poslušala ljudi in jih spremljala z nasvetom in molitvijo. Nihče od njih ni bil zame kar tako. Z Bogom nosim vse ljudi v srcu in v molitvi. Svoj čas, duhovno življenje in vse, kar imam, tudi denar ali stvari, vedno namenjam drugim. Veliko sem pričevala po župnijah in šolah. Moje najboljše izkušnje so bile v domu upokojencev Grmovje, na oddelku spominčkov. Bogu se zahvaljujem, ker mi je dal priložnost darovati jim nasmeh, v njih sem vedno odkrila iskrico in nedolžnost božje ljubezni in preprostosti. Moje izkušnje z njimi so me zelo obogatile in oblikovale.  Spomnim se nekega gospoda, zdelo se  je, da je čisto v svojem svetu. Nobenega znaka ni bilo, da je pri sebi. Počasi sem se mu približala in medtem ko sem ga hranila, sem se z njim pogovarjala. Ko sem lahko, sem mu masirala roke, plesala z njim, se smejala. In vse sem spremljala z molitvijo. Sčasoma sem opazila, da sodeljuje z menoj, ko se smejim, se smeji tudi on, ko govorim, mi odgovarja, čeprav je bilo včasih težko razumeti, kaj želi povedati,  včasih pa se je dalo razumeti in je bilo smiselno. Enkrat sem ga fotografirala, ko se smeji. To sliko sem pokazala njegovi čudoviti ženi, ki ga je vsak dan obiskovala. Vprašala me je, kaj sem naredila, da se mož smeji, pa sem rekla,  da ne vem. Samo masaže, poslušanje z  nasmehom in veliko pogovora, tudi kadar se zdi, da ne razume, in zraven  molitev za božji blagoslov.

Bila si  gostja v izolski knjižnici, kjer si otrokom predstavila nigerijske navade in glasbo. Najbrž si pogosto obiskovala šole, vrtce in druge ustanove, kamor so te pač povabili?

Ja! Ko sem bila na Vrhniki, sem hodila v katoliški Montessori vrtec na Preski pri Medvodah in učila angleščino. V Sloveniji sem obiskala številne župnije in pričevala o posvečenjem življenju, pripovedovala sem o naši kongregaciji, o Afriki, nekajkrat sem sodelovala pri  Misijonski vasi in Misijonu po župnijah z drugimi redovnimi sestrami in brati. Večkrat sem bila na osnovni šoli Žalec, kjer sem predstavila afriško kulturo, v knjižnici Žalec sem nekoč sodelovala tudi s pripovedovanjem zgodb v svojem maternem  jeziku in še mnogo drugega …

Gotovo si s svojo drugačnostjo, veseljem in iskrenostjo zaznamovala naš prostor in vplivala na veliko ljudi. 

Hvala lepa za to potrditev. V življenju sem se naučila, da smo vsi drugačni, tudi Slovenci, Nigerijci, Italijani itd. niso vsi enaki. Ampak drugačnost je vedno in mora biti vedno priložnost za medsebojno obogatitev in nikoli za razkol. Vedno sem vesela, ker sem prepričana, da nihče ne sme določiti,  kako se moram počutiti, razen jaz sama in Bog. Nekateri ljudje radi vidijo, da so drugi žalostni, lahko tudi povzročajo nesrečo drugim. Ker se tega zavedam, sem se odločila, da sem jaz odgovorna za svoje počutje v življenju. Da se odločim, če želim biti vesela ali ne. In zato sem se odločila za veselje, ker naš Bog je ljubezen in radost in to si želim vzbuditi, kjerkoli sem in kamorkoli grem. Zato rada vidim, da so vsi okrog mene srečni in da je vsak človek srečen in vesel. In to res uresničujem z vso iskrenostjo.

Kako pa ti je, ko se vrneš v Nigerijo na počitnice?

Počutim se zelo lepo, ko sem s celo družino. Je res lepo vzdušje, ki me obnavlja. Veliko potujem in obiskujem  sorodnike, ki živijo na različnih koncih  države Nigerije, veliko dobim tudi obiskov. Je pravi praznik, ko sem doma.

Kako lahko zahodnjaki pomagamo Afriki?

Z molitvijo. Tako, da nehajo prodajati ilegalno orožje, ki omogoča nenehne  vojne v Afriki, da nehajo sodelovati pri  trgovini z ljudmi, da nehajo iz Afrike delati smetišče za stvari, ki jih sami ne potrebujejo več.

Zdaj si že skoraj eno leto v Rimu. Povedala si, da sodeluješ s salezijanci. Katere pa so še tvoje zadolžitve?

Ne sodelujem, ampak študiram na Salezijanski univerzi na Pedagoški fakulteti.

Kako poteka tvoj delovni dan in kakšne so nedelje in prazniki? Kakšen je tvoj urnik?

Zjutraj imam osebno molitev in meditacijo, sledijo skupna meditacija, potem skupna molitev, sveta maša, študij na fakulteti, molitev v skupnosti, skupna sestrska rekreacija, osebna molitev. Včasih razdeljujem kuhane obroke pri Karitas, ob sobotah pa imamo v skupnosti še lectio, podelitev Božje besede in čiščenje zelenjave za cel teden. Ob nedeljah sodelujem pri animaciji svete maše in obiskujem jetnike.

Kakšni pa so tvoji načrti, želje za prihodnost? Saj tudi če živiš v  skupnosti in imaš zaobljubo pokorščine, lahko imaš sanje in uresničuješ svoje talente.

Imam ogromno želja in neskončno sanj in te želje in sanje so za zdaj v meni in pri Bogu. Zato prepustim svetemu Duhu, da me vodi, kamor on želi, kjer je najbolj prav, da lahko živim in oznanjam Boga. Moram pa reči, da imam tudi zdaj priložnost deliti in uporabljati svoje talente v šoli, v skupnosti, pri delitvi hrane na Karitas in pri zapornikih v ječi.

Ko ste lani odšle v Italijo, ste pustile veliko praznino pri ljudeh, s katerimi ste delile življenje. Tudi pri tistih bolj oddaljenih kristjanih in takih, ki menijo, da niso verni. Mislim, da si se z ljudmi zbližala predvsem ti, saj si znala slovensko in si s svojo toplino in veseljem znala očarati ljudi. Kako pa si slovo od Slovenije doživela ti?

Zelo težko mi je bilo zapustiti Slovenijo. Veš, da sem tu živela 18 let. In sem se v Sloveniji počutila res doma. Začela sem urejati državljanstvo, da bom končno utrdila svojo povezanost. Na upravni enoti so veliko komplicirali. Ne vem, kolikokrat so mi rekli, naj prinesem potrdilo o nekaznovanju, čeprav takrat že dve leti nisem bila v Nigeriji. Hvala odvetniku Tilnu V., ki mi je pomagal. Žal sem morala vse prepustiti, ker zdaj študiram v Italiji. Velikokrat sem rekla ljudem, da sem Slovenka. In včasih, ko so mi nekateri hoteli dati čutiti, da nisem Slovenka, sem jim rekla, naj se ne razburjajo, ker je edina stvar, ki nas razlikuje, barva kože. Če pa pokažemo kri, imamo vsi enako rdečo barvo, razen če je kaj narobe. I Slovenian! 

Draga sestra Felicitas, hvala, da si se odzvala vabilu k pogovoru. Želim ti vse dobro in da bi se še naprej srečevali in vedno ohranjali stike!

Tudi tebi hvala. Jaz sem še vedno Slovenka, še bom prihajala v Slovenijo, tako da se bova še večkrat srečevali in ohranjali stike!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme