To območje je zgled sožitja
Oglej / Praznik sv. Mohorja in Fortunata
Msgr. Paul Richard Gallagher, tajnik za odnose z državami in mednarodnimi organizacijami Svetega sedeža, je v oglejski baziliki na povabilo goriškega nadškofa Carla Roberta Marie Redaellija v petek, 12. julija 2024, vodil slovesno mašo v čast sv. Mohorja in Fortunata. Slovesno zvonjenje na zvoniku patriarhalne bazilike v Ogleju je naznanilo bogoslužje, ki ga je letos daroval prav nadškof Paul Richard Gallagher ob somaševanju goriškega nadškofa Carla Redaellija, tržaškega škofa Henrika Trevisija, videmskega škofa Riccarda Lambe, koprskega škofa Jurija Bizjaka, beneškega škofa Corrada Pizziola in ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta.
Pred slovesno sveto mašo je imel msgr. Gallagher lectio magistralis, v kateri se je osredotočil na besedi skrb in boj. Diplomacija Svetega sedeža si močno prizadeva za končanje vonj in konfliktov, ki smo jim priča danes v Ukrajini, Palestini, Izraelu, Azerbajdžanu, Mjanmaru, Etiopiji, Sudanu in Jemnu. Prelat je pojasnil, da se Sveti sedež “vedno premika kot super partes subjekt”, pri čemer si prizadeva “združiti različne ideje, nasprotna stališča, verske vizije” in “različne ideologije” ter spodbuja mir “v spoštovanju mednarodnih norm” in temeljnih človekovih pravic, nenazadnje pa “se aktivira na humanitarnem področju”, kot npr. “za lažje vračanje ukrajinskih otrok na dom in izmenjavo vojnih ujetnikov med Rusijo in Ukrajino ali za olajšanje izpustitve izraelskih talcev v Gazi”.
Gallagher je v svoji lekciji prepletel preteklost in sedanjost ter se osredotočil na ustanovitev Ogleja leta 181 pr. Kr. Že takrat je bil “izjemno kozmopolitsko stičišče narodov in idej” ter je podpiral “širjenje umetniških, kulturnih in verskih vplivov”, ki so jih “preoblikovali in prilagodili” svojemu kontekstu, je spomnil Gallagher ter dodal, da se je mesto tudi v krščanskem obdobju odlikovalo po “svoji izjemni poklicanosti k sožitju med narodi”. Iz Ogleja se je krščanstvo med drugim “širilo na sosednja ozemlja in se postopoma srečevalo z raznolikimi narodi in kulturami”, jih združevalo in rodilo sadove “na vseh področjih mišljenja, duhovnosti in umetnosti”. Vse to je ustvarilo “duha sprejemanja in sožitja”, “umetnost dialoga in soočenja”.
Citiral je pomembne osebnosti, ki so v zadnjih dveh stoletjih dale izjemen prispevek nadškofiji, od kardinala Guida Del Mestrija do msgr. Luigija Faiduttija. Gallagher je spomnil na “17. november 1965, ko se je takratni župan Gorice Michele Martina sestal s predsednikom občinskega sveta Nove Gorice Jožkom Štrukljem. Zapisnik tega zgodovinskega srečanja priča o pogumu in daljnovidnosti dveh graditeljev miru, ki sta v nekaj več kot dveh urah prekosila kočljivo zgodovino desetletij.” Zapisi govorijo o “srečanju med obmejnima mestoma”, ki sta pripravljeni na sodelovanje. Da je bilo to srečanje prežeto z globljim idealom, se dobro vidi iz Štrukljevih sklepnih besed: “Vse bo treba storiti, da se srečajo ljudje, da meja ne bo ločnica …, kot jo čutijo v Rimu in Beogradu.” S to gesto sta “Italijan, katoličan mešane krvi,” in “Slovenec, komunist in ateist” svoji razdvojeni in delno sovražni skupnosti usmerila k obzorju solidarnosti in miru, v prepričanju, da se bo prihodnost uresničila v “skupnem sožitju različnih evropskih kultur”.
V homiliji je msgr. Gallagher osvetlil pomen sv. Mohorja in Fortunata. “Počastimo najprej spomin na škofa, prvega v tej starodavni škofiji, in na diakona, njegovega sodelavca. Postavljeni smo torej pred dva Božja služabnika, dva moža, ‘izbrana iz sveta’ in poslana, da podoživita Jezusovo oblast in službo v teh deželah ter oživljata in vodita cerkveno skupnost, ki je postopoma vzklila. Nocoj se torej želimo zahvaliti Gospodu za ‘izbiro ljubezni’, ki sta jo naredila ta dva svetnika, zaradi katere so duše postale njuna glavna skrb, vse, za kar sta se brez zadržkov použivala. S popolnim darovanjem samih sebe Cerkvi sta osvojila srca Oglejčanov in utelešala lastnosti Dobrega pastirja, ki ga je Ezekijel v prvem berilu napovedoval kot tistega, ki gre iskat izgubljeno ovco in prinese izgubljeno nazaj v stajo, obveže ranjeno in zdravi bolno, ne da bi zanemaril najmočnejše iz črede (prim. Ezk 34,16). Poleg tega je dobro znano, da je podoba Dobrega pastirja predstavljala temeljno referenčno temo na poti krščanske iniciacije prvih kristjanov v Ogleju do te mere, da je njen spomin za vedno utrjen v čudovitem talnem mozaiku te bazilike,” je poudaril nadškof.
“Ko so ljudje stopali in opazovali to figuro mladeniča z ovco na ramah in flavto v roki, so se tisti, ki so se tukaj pripravljali na prejem krsta, spoznali s skrivnostnostjo Boga, ki se je v Jezusu približal vsakemu človeku, ga klical po imenu, ga varoval in branil, ne da bi ga zapusti v temnih dolinah trpljenja, negotovosti in težav, ki vznemirjajo dušo. Ničesar mu ne more zmanjkati, če je z njim pastir,” je sklenil msgr. Gallagher.
