“Ob pomembnejših situacijah me čustva kar preplavijo”

Pogovor / Zala Flospergher

18-letna Zala Flospergher je mlada dijakinja, doma s Poljan, ki je ravnokar maturirala. Otroštvo je nekaj časa preživela tudi v Gorici, najprej je obiskovala OŠ Josipa Abrama v Pevmi, zaradi že sklenjenih prijateljstev pa nadaljevala šolanje na Goriškem, na SŠ Ivana Trinka. Pred kratkim je s stotico in pohvalo maturirala na znanstvenem liceju Simona Gregorčiča v Gorici.
Z Zalo sem se pogovorila, da bi spoznala njeno osebno izkušnjo na liceju in maturi, pa izvedela še kaj več o njenem obšolskem življenju. Aktivna, nasmejana, sramežljiva, a hkrati zelo zgovorna in suverena – tako bi opisala današnjo sogovornico.

Pozdravljena Zala, pričela bi prav od začetka in te vprašala, zakaj si pred petimi leti izbrala znanstveni licej.

Že od vsega začetka sem bila precej prepričana, da bom izbrala znanstveni licej. Zelo mi je bil zanimiv predmetnik, istočasno pa sem tudi doma imela za zgled bratrance, ki so vsi obiskovali to smer. Priznam, da sem v trenutku izbire vzela v poštev tudi klasični licej, odločila pa sem se, da bom raje poglobila tisto, kar me najbolj zanima.

Bi se torej opredelila bolj za racionalno ali humanistično osebo?

Iskreno sem precej razklana med tema dvema pojmoma. Po eni strani me izredno navdušuje zgodovina, toliko, da sem še do pred kratkim razmišljala, da bi študij nadaljevala v tej smeri. Tudi slovenska in italijanska literatura sta mi bili precej pri srcu v vseh petih letih liceja. Istočasno pa je zanimanje za kemijo in biologijo ter, priznam, tudi fiziko, vedno prevladalo v pomembnejših izbirah.

Koliko vas je bilo v razredu in kakšen odnos ste imeli sošolci med sabo?

V razredu nas je prvo leto bilo devetnajst, nato pa se nam je v drugem letniku pridružil nov sošolec, dva pa sta izbrala drugo smer. V četrtem letniku je en sošolec zastal, tako da smo na koncu ostali v sedemnajstih.

Osebno sem se v razredu počutila zelo dobro. Med sabo smo bili vsi precej povezani, seveda pa smo bili razdeljeni tudi v manjše skupinice prijateljev. Kljub temu smo znali dobro sodelovati in si pomagati med sabo ob vsaki priložnosti. Razred je dobro in produktivno deloval ne samo z družabnega vidika, ampak tudi med samim poukom.

Kot razred ste imeli tudi s profesorji dober odnos?

Ja, seveda. Je pa tudi res, da je bil odnos s profesorji v prvih treh letih pretežno formalen – profesorji so bili nedotakljivi in imeli so vedno prav. V četrtem in petem letniku pa smo se obojestransko bolje spoznali in nekako zbližali. Med poukom so tako nastale tudi zanimive debate, prišlo je do iskrenih izmenjav mnenj in podobno, kar je bilo zelo spodbujajoče.

Ali ste v petih letih večkrat zamenjali profesorja istega predmeta? Kako si doživljala te zamenjave in spremembe?

Nedvomno in neizogibno smo imeli kar nekaj menjav, še posebno v preskoku iz drugega razreda v trienij. Le pri matematiki smo imeli isto profesorico vseh pet let. Zgodilo se je, da smo pri pouku kemije in fizike v enem letu imeli kar tri različne profesorice. Seveda ob zamenjavah ni bilo lahko in niti najboljše. Po drugi strani je to bila možnost, da smo lahko isti predmet spoznali v različnih oblikah. Vsak profesor je na svoj način podal isto snov, kar je seveda lahko bilo v pomoč ali pa je pripeljalo le do velike zmede. Mislim, da je to bilo precej subjektivno, osebno pa sem spremembe doživljala kar dobro.

Ali imaš kakšen spomin iz licejskih let, ki ti je še posebno ostal pri srcu?

V bistvu jih je kar dolga vrsta – od manjših vsakodnevnih prizorov med poukom do večdnevnih izletov. Tudi majhnih, smešnih neumnosti, ki se takrat zdijo le malenkosti, se potem, ko je vsega konec, z veseljem spomniš. Mislim pa, da mi bo zadnji šolski izlet v Prago za vedno ostal v spominu. Ob takih priložnostih sem vedno bolje spoznala sošolce in tudi same sovrstnike. Z nekaterimi se še posebno zbližaš, z drugimi manj.

Kaj pa glede tvojih obšolskih dejavnosti?

Trenutno igram odbojko pri Soči in sem skavtinja v goriškem klanu. V mlajših letih sem tudi plesala. Deset let sem igrala violino v glasbeni šoli Emil Komel. Prenehala sem zaradi pandemije, za kar mi je res žal. Iskreno upam, da bom inštrument ponovno vzela v roke. Dolgo let sem se tudi učila angleščino.

Predstavljam si, da so vse te dejavnosti zahtevale in še zahtevajo kar veliko časa.

Dobra organizacija mi je že od vsega začetka pomagala, da sem med dnevom zapravljala čim manj časa in bila v pravem trenutku skoncentrirana ter opravila dolžnosti. Naučila sem se usklajevati šolo in različne izvenšolske dejavnosti ter samo druženje s prijatelji. Izbire, ki sem jih v vseh teh letih naredila, bi ponovila. Osebno mi je všeč delati veliko različnih stvari. Ko bi dan imel več ur, bi se rada ukvarjala tudi s petjem ali kvačkanjem in podobno.

Letos si maturirala s častno stotico s pohvalo. Kako si se pripravila na maturo?

Kar se tiče priprave za ustni del, smo se v razredu učili po skupinicah. Osebno sem raje študirala sama, ker se je za skupinski študij bilo treba prilagoditi eden drugemu. Vsi smo namreč potrebovali določen čas za razumevanje različne snovi, kar je potem tudi upočasnilo celotno učenje. Istočasno pa je bilo medsebojno razlaganje oz. predavanje zelo uporabno in produktivno. Po končanem pouku sem izbrala samostojni študij. Posvetila sem se tistim poglavjem, na katera nisem bila še dobro pripravljena, seveda pa sem se s sošolci občasno še srečevala.

Kako pa si doživela samo maturo?

Bilo je stresno. Ob pomembnejših situacijah me čustva kar preplavijo. Kljub temu se je vse dobro izteklo. Na ustnem delu izpita so mi za iztočnico dodelili pesem Bela pravljica Kajetana Koviča, ki je med poukom nismo predelali. Vsekakor mi je iz pesmi uspelo iztrgati par ključnih besed, tako da sem uspešno povezala vse druge predmete.

Moram povedati, da me je matura naučila, kako pomembno je ostati umirjen in skoncentriran v stresnih situacijah. Mirni živci in hladna kri so najboljša izbira.

Kaj pa ti pomeni končna ocena na maturi?

Vem, da je to sad velikega truda in vztrajnosti. Predstavlja mi zaključek pomembnega življenjskega poglavja, istočasno pa mi ne pomeni nič več kot to. Naj pojasnim: prepričana sem bila, da bi si s končno stotico dokazala, da sem sposobna marsičesa. Seveda je ocena dokaz, a šele sedaj sem spoznala, da ni bilo treba doseči stotice, da bi dokazala, da sem zares sposobna.

Kaj pa za naprej?

Še vedno se nisem dokončno odločila za univerzo. Trenutno se pripravljam na dva različna vstopna izpita. Prvi je za biomedicinski inženiring na Univerzi v Padovi, drugi pa za biotehnologijo na Univerzi v Trstu. Za svojo prihodnost pa ne izključujem ničesar.