O književnosti in vlogi pisateljev na srečanju z dvema predsednikoma
O književnosti, poslanstvu Društva slovenskih pisateljev, šolstvu, politiki in še marsičem sta se pisatelja Dušan Merc in Marij Čuk v torek, 25. februarja 2025, pogovarjala na večeru v Tržaškem knjižnem središču. Na dogodku, ki ga je v imenu organizatorjev uvedla Jana Kalc, sta nekdanji in trenutni predsednik Društva slovenskih pisateljev spregovorila tudi o Merčevem literarnem opusu.
“Društvo slovenskih pisateljev je najbrž najbolj pomembno društvo na slovenskem zemljevidu zaradi tega, ker je vseskozi spremljalo, oblikovalo in tudi usmerjalo ne samo slovensko leposlovje, a tudi slovensko politiko in družbeno dogajanje,” je na večeru uvodoma povedal Marij Čuk. Društvo slovenskih pisateljev je na pobudo Davorina Trstenjaka ustanovilo 52 književnikov pod vodstvom Josipa Vošnjaka leta 1872 v Ljubljani. Društvo je z večjimi ali manjšimi vzponi in padci, tudi z zaprtjem leta 1915 s strani avstrijske oblasti, vseskozi ohranjalo smisel ne kot sindikalno društvo, temveč kot idejni usmerjevalec: “prvič kot varuh slovenskega jezika in identitete, drugič pa identitete pisateljev, ki se izražajo v narodnem jeziku.”
Od leta 2019 do decembra lani je društvo vodil Dušan Merc, takrat pa je njegovo mesto prevzel Marij Čuk. Leta 2019 je bilo društvo v precej hudi stiski, tudi finančni, danes pa je na srečo na zeleni veji, je finančno uspešno in tudi uspešno deluje naprej, je poudaril Marij Čuk. O delovanju društva je nakar spregovoril tudi Dušan Merc, ki je dejal, da je bilo društvo v prelomnih časih v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja središče vsega dogajanja v slovenski družbi. “Takrat so se pogumno in pokončno postavili proti unitarizmu jugoslovanske države in k sreči uspeli. Če ne bi takrat uspeli, bi bilo danes drugače.” Hkrati, je še povedal, ne ve, ali bodo njihovi nasledniki zmožni nadaljevati vse to, kar je društvo do sedaj ustvarilo. “Slovenščina ostaja enaka, ista, je za nas edino orodje misli, edini prostor, kjer res lahko mislimo. Društvo mora biti v kondiciji, da se v trenutku potrebe upre mnogim ideološkim pritiskom. Taki časi bodo nedvomno prišli in moramo biti pripravljeni. Ni pa tistega poenotenja, ki so ga bili naši predhodniki sposobni, saj trenutno tudi ni potrebno.” Beseda je zatem tekla o samem sedežu društva, ki domuje v prestižni vili v središču Ljubljane in je velikega pomena za slovenski narod. “Po vojni se je slovenska oblast zavedala pomena pisateljev in slovenščine in je tako dala na razpolago to vilo. Ta prostor je tako bogat, da si ne moremo misliti, da bi to izginilo iz lastnine slovenskega društva.”
Gosta sta spregovorila tudi o romanopisju Dušana Merca, ki šteje kar dvajset proznih knjig, večinoma so to romani, ukvarja pa se tudi z esejistiko, kolumnami in še marsičim. Zadnje Merčevo delo je roman Picerist. V njem je zanimiva zgodba, ki se dotika tematike mafije, politike ter se osredotoča na pripoved zapornika. Roman predstavlja tudi pogled na obrobje družbe po osamosvojitvi, ki navidezni vrh opazuje iz še kako resničnega dna. Avtor je na dogodku pojasnil, da je nezadovoljen s stanjem slovenskih kriminalk, ki so uboge, revne in strukturno slabotne. Predzadnji Merčev roman pa je Črna maska: fragmenti iz življenja Marija Kogoja, ki je roman o identiteti in bratomoru, o krhkosti notranjega življenja in volji do moči. Na koncu sta se pisatelja pogovarjala tudi o vlogi Društva slovenskih pisateljev danes in pisateljev nasploh, ki se morajo vedno zoperstavljati sistemu.
