Novi sv. Anton v Trstu v letu osemdesetletnic

Obletnicam, s katerimi je leto 2025 še posebno bogato, se mi zdi primerno dodati še eno: 15. avgusta 2025 bo namreč minilo točno 80 let, odkar je v župnijski cerkvi Novega svetega Antona v Trstu slovenska beseda izza štirih sten dvorane nad zakristijo, kamor se je morala umakniti leta 1921 zaradi nasilja fašističnih škvadristov, zopet javno zazvenela s prižnice, s cerkvenega kora pa se je ponovno slišala slovenska pesem, in ne več le slovenska melodija z latinskim besedilom. Pri maši je govoril msgr. Jakob Ukmar, ki je pri tem izrazil željo, “naj bi nobeno nasilje ne odvzelo te slovenske službe božje, če je ne bodo slovenski verniki sami zanemarjali, česar nas Bog varuj”.

Cerkev Novega sv. Antona v Trstu je bila ena redkih, v katerih je bila za časa fašizma slovenska pridiga utišana. Podobna usoda je doletela Beneško Slovenijo leta 1933 in nekatere druge cerkve v mestnih središčih, v Trstu na primer tudi cerkvi sv. Vincencija in Starega sv. Antona na trgu Hortis, medtem ko je pri Sv. Jakobu, v Ul. Giustinelli in v tržaških predmestjih (Barkovljah, Rojanu, Škednju, pri Sv. Ivanu) kljub nekajmesečni prekinitvi v letu gonje proti škofu Fogarju slovenska pridiga vzdržala vso fašistično dobo.

Slovenska pridiga pri Novem sv. Antonu je bila prekinjena marca 1921, še pred nastopom fašistične vlade, in to po večmesečnem šikaniranju, uvod v katero sta bila streljanje iz revolverja med slovensko pridigo in pretep svetoantonskega kaplana Franca Guština. To je bilo 12. septembra 1920, slaba dva meseca po požigu Narodnega doma. Tedaj je Goriška straža, glasilo goriških krščanskih socialcev, pisala: “In kaj naj rečemo k temu? Ali je kaj takega mogoče še kje drugje na svetu! Ali bo ves kulturni svet molčal k tem napadom in morijam na tem ozemlju. Ali je še kje kaka kultura?”

Zanimivo pa je, da se slovenska skupnost pri Novem sv. Antonu zaradi prepovedi ni razpustila. Slovenski verniki so se še naprej ob nedeljah in praznikih udeleževali sv. maše ob 7. uri zjutraj, ki je kljub utišanju slovenske besede ostala še naprej na glasu kot “slovenska maša”. Tudi slovenska pridiga se je obdržala, pa čeprav ne v cerkvi, ampak v prostoru nad zakristijo. Pri maši je še naprej pel tudi slovenski pevski zbor. Ker slovensko petje v cerkvi ni bilo dovoljeno, je bilo slovenskim napevom podstavljeno latinsko besedilo. Znane melodije so tako ustvarjale domače vzdušje, da so se verniki čutili v cerkvi doma. Tako so peli nedeljo za nedeljo do 15. avgusta 1945, ko je bila javna slovenska služba božja končno obnovljena.

Od leta 1945 dalje je pod svetoantonskim turnom veliko let v slovenščini potekalo živahno versko in kulturno delovanje, ki je z leti sicer precej zamrlo oz. se preselilo v Marijin dom v Ul. Risorta, toda ob nedeljah in praznikih se pri jutranji maši ob 8.00 tu še vedno redno zbira slovensko krščansko občestvo, ki je, glede na to, da je slovenska pridiga tu izpričana od pokritja prve cerkve (1771) dalje, najstarejša organizirana slovenska skupnost v tržaškem mestnem središču.