Novi mozaik patra Rupnika

Kdor je zadnje čase obiskal župnijsko cerkev na Opčinah pri Trstu, je gotovo opazil prijetno novost: v niši, ki stoji na sredini cerkve, čisto nasproti stranskih vrat in je pred njo krstilnica v obliki školjke, stoji nov mozaik. Postavili so ga v petek, 23. septembra letos, brez posebnih ceremonij: naslednjo nedeljo so ga lahko verniki občudovali in z veseljem ugotavljali, da gre za pomembno obogatitev domače cerkve.
Zgodba o tem mozaiku pa je kar dolga, lepo in zanimivo je, da se je končala v svetem letu usmiljenja 2016. Med nedeljsko sveto mašo 25. septembra je Bruna Cijak Štekar vernikom razložila, kako je prišlo do postavitve mozaika. Ideja se je porodila domačemu župniku g. Francu Pohajaču že pred več kot devetimi leti: krstilnica v openski cerkvi je bila namreč zelo lepa, a z nekoliko praznim oz. golim ozadjem, saj je rjavo-rdečkasti marmornati okvir in krstni kamen obdajal le beli zid. Tako so na župnijskem svetu 18. januarja 2007 sprejeli župnikovo zamisel in odobrili sklep, da bi nišo zapolnili z mozaikom. Nekateri člani openskega župnijskega sveta osebno poznajo patra Marka Ivana Rupnika še iz časov, ko je deloval med zamejskimi Slovenci (pretežno na goriškem območju). Kot znano, je pater Rupnik v Rimu sodeloval pri ustanovitvi centra Aletti, ki so ga odprli na pobudo svetega očeta Janeza Pavla II. leta 1991 (center spodbuja sožitje pravoslavnih ter katolikov vzhodnega in latinskega obreda, da bi tako vsakdo rasel v svoji Cerkvi, v ljubezni edinega Kristusa, center ima torej tudi velik ekumenski pomen). Študijsko – raziskovalni center Aletti se je zelo posvetil umetnosti in še posebno ikonografiji, ki jo izraža s posebnimi, modernejšimi mozaiki, ki so zasloveli po celem svetu. Na ta način skuša naš rojak, ki je sicer iz reda jezuitov, spregovoriti čim širšemu številu ljudi, ne le vernikom, ampak tudi naključnim obiskovalcem cerkva, z umetnostjo v liturgični govorici o lepoti božjega nauka. Po risbah in idejah p. Rupnika so tako umetniki in izvajalci centra Aletti uresničili mnogo mozaikov in obogatili veliko cerkva in romarskih središč po celem svetu, kot na primer v Rimu (papeška kapela Redemptoris Mater), Lurdu, Fatimi, Pietrelcini, Bariju, Milanu, Parizu, Madridu, Ljubljani, Beogradu, Washingtonu, da niti ne omenjamo najrazličnejših manjših cerkva in kapelic (npr. nam bližja cerkev sv. Primoža in Felicijana v Vrhpolju), ki so razpršene po Slovenskem in drugje. V Trstu je bil do zdaj edini tovrstni mozaik v cerkvi sv. Terezije Deteta Jezusa (stoji v ul. Manzoni, malo niže od Slovenskega stalnega gledališča), kjer je tudi okrašena krstilnica, z veliko podobo Jagnjeta Božjega. Pater Rupnik je sprejel povabilo Opencev in si osebno ogledal nišo, ki naj bi jo opremil, 18. januarja 2009, nato so 1. julija 2010 poslali v Rim vse potrebne meritve in skice lokacije, kjer naj bi stal mozaik (naredil jih je geometer Aleks Sosič). Treba je bilo le še počakati, kdaj bo lahko na vrsti delo, posvečeno openski cerkvi, saj imajo “obrtniki” centra Aletti ogromno naročil z najrazličnejših delov sveta in se morajo posvečati najrazličnejšim izzivom. Medtem je Rupnik izrisal idejo, ki bi se najbolj skladala z že obstoječo strukturo krstilnice v župnijski cerkvi sv. Jerneja na Opčinah. In nenadoma je iz večnega mesta prišla novica, da bi lahko dokončno postavili mozaik na Opčinah. V dveh dneh intenzivnega dela so letos sodelavci “mozaičarji patra Rupnika postavili umetnino, delček za delčkom, košček za koščkom, kot si ga je umetnik zamislil in predstavljal.
Jezuit Marko Ivan Rupnik ni le “mozaičar”, ampak tudi teolog (predava na Gregorijanski univerzi v Rimu in tudi na drugih papeških inštitutih v Rimu), tako je openskemu župnijskemu svetu poslal tudi strokovno razlago, zakaj si je zamislil tak mozaik, kot so ga ustvarili na Opčinah.
Naj na kratko razložimo (v openski cerkvi lahko vsak najde celotno teološko razlago upodobitve), da lahko vidimo v mozaiku osrednjo podobo Janeza Krstnika, v obleki iz kamelje kože, ki je ogrnjen v svetlo rjav plašč (tako se barve upodobitve odlično ujemajo z že obstoječo krstilnico). A v klasični ikonografiji Janeza Krstnika nikoli ne ponazarjajo samega, saj sta njegovo življenje in njegov zgled tesno povezana z Jezusom Kristusom, zato v mozaiku drži v levi roki Jagnje (obdano s svetniškim sijem), z drugo roko pa kaže na oltar, proti absidi, tabernaklju (kaže torej na Boga Očeta). Puščavnik vidi Mesijo na bregu reke Jordan (ki je tudi ponazorjena v mozaiku, saj se je Janez Krstnik dotika s prsti desne noge, kot prispodobe krsta, ki očiščuje), prikazuje prehod iz Stare zaveze v Novo zavezo. Prsti njegove desne roke se dotikajo zlatega loka (v ikonografiji je to barva Boga Očeta) kot prispodobo božje zvestobe. V mozaiku imamo tudi prispodobo Svetega Duha, ki je sredi rjave puščavske barve ponazorjen z zlato-zeleno barvo, je tudi sonce na vzhodu ob Janezu, sončna krogla pa je tu bela in taki so njegovi žarki razen enega, ki je zlat, saj bo, kdor sledi poti, ki jo kaže Janez Krstnik, doživel spremenjenje. Pater Rupnik razlaga, da je “Janez Krstnik torej Odličnost bistva. Z njegove podobe ne moremo odstraniti ničesar, kajti njegova podoba je bistvo samo. V tem mozaiku smo želeli izraziti ravno to bistvo”. Naslov mozaika je “Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta”. (Jn 1,29)
Zelo na kratko smo opisali upodobitev na mozaiku, ki odslej krasi opensko župno cerkev. Mozaik sledi ikonografskim pravilom, zato so izbrane barve in obličje svetnika izrisani na poseben način, brez globine ali perspektive, kar pa ne moti. Vse ima svojo simboliko. Tudi oči svetnika so nalašč temne barve, da se ne loči zenice od roženice, to pa zato, da od kateregakoli zornega kota pogledamo podobo v oči, se zdi, da si s podobo zremo iz oči v oči, da nas gleda. Take umetnine, kot je mozaik ob krstnem kamnu v openski cerkvi, je treba v tišini gledati, tudi z različnih zornih kotov, in premišljevati o Božji skrivnosti in o njegovem bistvu. Verjetno nas bo nagovorilo.
A naj izrazim še kratko osebno mnenje laika, ki ga je Rupnikov mozaik izzval. Pater Ivan Rupnik si je s svojimi mozaiki po celem svetu izrezal posebno mesto med umetniki. Njegove stvaritve so veličastne, svetle, polne barv. Vsaka ima ogromno simbolike, sporočilnosti in se spaja s tradicijo ikonografije. A tradiciji je Rupnik dodal tudi nekaj novega, svojega, če ne drugega, že v tehniki mozaika, saj imamo tu najrazličnejše delce raznih velikosti in raznih oblik, ki pa se spajajo v harmonično skupno celoto (tradicionalno so bili koščki, ki sestavljajo mozaik, vsi enako veliko izrezani v obliki kvadratkov ali majhnih pravokotnikov, vsekakor geometrijske oblike). Tudi obrazi, ki jih riše pater Rupnik, imajo vsi tipičen izraz, ogromne oči, dolg nos, nekam otožen pogled. In prav to me malo moti, neukega laika: mnogo novosti in modernih prijemov je v umetninah, ki jih izdelujejo pri centru Aletti. Ali se ne bi lahko še malo oddaljili od stroge tradicije in upodabljali vsaj malo bolj vesele obraze oseb? Saj že res, da Janez Krstnik, puščavnik, ki se je hranil s kobilicami, asket, ki se je oddaljil od vsega in je nasprotoval vsemu temu, kar so oblastniki in mogočneži občudovali v njegovem času, ni imel posebnih razlogov, da bi se smejal …, a ko je opazil, da med množico, čakajoč v vrsti z ostalimi, stoji Jezus, Božji Sin, Jagnje Božje (ki ga bomo pozneje ljudje zaklali), kaj se mu ni srce vzradostilo in se ni rahel smehljaj prikazal na njegovem obrazu? Ni bil žareč od radosti ob spoznanju, da se je Božja Ljubezen res učlovečila? Po mojem skromnem mnenju bi bilo res lepo, če bi krščansko veselje uspeli upodabljati tudi v takih umetninah, ki so povezane s tradicijo. Ali nismo kristjani radostni ljudje, saj nam je bila izrečena Vesela novica? In kako bi bolje upodabljali Ljubezen, če ne s prijaznim, nasmejanim obrazom? Že res, da nas resnejši izrazi bolj spodbujajo k meditaciji in premišljevanju o božji skrivnosti, kar je bistvo vsake ikone, a kaj, ko bi nas morda tudi bolj optimistično nastrojeni izrazi spodbujali k spoznanju, da je življenje, čeprav polno tegob in težav, vseeno prekrasno?
Vredno je, da si ogledamo novi mozaik, ki stoji v cerkvi na Opčinah. Moderna umetnina se harmonično ujema z ostalimi cerkvenimi že prej obstoječimi deli. In malo jagnje, ki ga Janez Krstnik pestuje, res izraža milino in umirjenost. V svetem letu usmiljenja 2016 je openska župnijska skupnost dočakala res prijetno presenečenje.

Mitja Petaros

Župnijska cerkev na Opčinah

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme