Nova Pisonova predstava Žile navdušila tržaško občinstvo
Na odru Slovenskega stalnega gledališča (SSG) so prejšnji konec tedna doživele slovensko praizvedbo Žile: drama, za katero je leta 2022 takrat še niti tridesetletna avtorica Lisa Wentz med drugim prejela prestižno Nestroyevo nagrado. Intimna, a z družbeno kritiko prežeta uprizoritev v režiji domačina Igorja Pisona je skoraj dve uri brez težav ohranjala pozornost obiskovalcev male dvorane SSG. Gre za vešče izpisan tekst, ki, kot ga dobro opisuje režiser, “uporablja besede, ne da bi z njimi ilustriral zgodbo”, ter gledalcu dopušča, da si “predstavlja življenje okrog teh replik”.
Uprizoritvi se pozna, da je bil režiser navdušen nad izhodiščnim besedilom in da je s svojo vnemo zmogel okužiti tudi igralski ansambel. Zgodba se odvija med letoma 1953 in 1974 v avstrijski gorski vasici. V središču predstave sta večplastna lika: Rudolf, vdovec s petimi otroki, in Alojzija, mati samohranilka, se spoznata in poročita prek Rudolfovega časopisnega oglasa. Kljub poroki iz koristi je med njima veliko ljubezni, pa tudi drugih čustev in potlačenih travm, ki se postopoma razkrivajo skozi zgodbo. V zahtevnih glavnih vlogah sta blestela gost iz ljubljanske Drame Rok Vihar in domača veteranka Nikla Petruška Panizon, izkazali pa so se tudi preostali člani zasedbe Tina Gunzek, Danijel Malalan in Pia Skvarča. Ob njih si s pomočjo zvočnih efektov in gledaliških rekvizitov, na primer plišastega zajčka v Alojzijinih rokah in zložene rute v zibki, gledalci sami naslikajo podobe nevidnih, a stalno prisotnih otrok. Tovrstni elementi dokazujejo režiserjev čut za detajle in dobro izkoriščanje gledaliških sredstev.
Poleg človeških likov odigra pomembno vlogo tudi Gora, ki se oglaša skozi nevidni šepet in priča o travmatični preteklosti tistega kraja ter v kontekstu zgodbe predvsem Rudolfa in Denzla (Malalanovega lika): prvega tlačijo more, drugi pa stisko utaplja v alkoholu. V gledališkem listu lahko preberemo, da gre za goro Silberberg, v kateri so delavci v nečloveških razmerah med vojno gradili nacistična bojna letala. Predstavo, ki se nas v prvi vrsti dotakne zaradi izjemno človeških in tenkočutno upodobljenih likov, je mogoče razumeti brez poznavanja teh biografskih podatkov. Pretirano pojasnjevanje zgodovinskega ozadja bi verjetno zmotilo natančno odmerjeni tempo predstave in tako delovalo moteče, po drugi strani pa je nepoznavanje tega ozadja krivo za rahel občutek nepotešenosti, ki na koncu ostane v gledalcu. Ta občutek bi se dalo odpraviti s preoblikovanjem zadnjega prizora, morda celo edine negativne plati sicer odlične predstave.
Realistična, a preprosta scenografija Paola Vitaleja prikazuje izbo v Rudolfovi in Alojzijini hiši. Na belo zadnjo steno izbe so občasno projicirane podobe, ki gledalcem omogočajo, da prizor opazujejo tudi iz ptičje perspektive. Projekcijo je režiser izkoristil tudi za ponazoritev prizorov iz rudnika, v katerem je delal Rudolf in ki ga zdaj preganja v sanjah: zlasti v tistih prizorih na vzdušje posebej pomembno vpliva zvočna kulisa, ki jo je z izvirno glasbo ustvaril Marko Jugovic. Zanimiv je tudi odrski jezik, za katerega je skrbela lektorica Maša Milčinski. Dramatičarka se je namenoma odmaknila od knjižne nemščine in izbrala naravni ljudski jezik s primesmi tirolskega narečja, za kar je izkušeni prevajalec v slovenščino Štefan Vevar našel ustreznico v imaginarni severnoslovenski, z germanizmi posejani izreki in zgodbo tako uspešno postavil v alpsko proletarsko-kmečko okolje.
Zaradi konkretne časovno-prostorske postavitve se predstava gledalcev dotakne bolj, kot bi se jih iskanje obče, v nebulozno metaforiko ovite univerzalne zgodbe. Lisa Wentz je v zgodbo iz Avstrije prejšnjega stoletja tenkočutno vpletla veliko sodobnih tem, med katerimi je tudi prenos družinskih travm in boleča nezmožnost komunikacije v družini, zlasti med pripadniki različnih generacij. Nad vsem tem pa, na žalost, visi tudi zloslutna senca vojne preteklosti, vojne, ki se za tiste, ki so jo izkusili na lastni koži, nikoli zares ne konča.
