Aktualno

Niso vse knjige Sveto pismo!

Niso vse knjige Sveto pismo!

Ustvarjalni pogovor z legendo slovenskega založništva Zdravkom Dušo

Zdravko Duša (letnik 1950, v krstni knjigi Valentin) je leta 1968 končal pedagoško smer gimnazije Tolmin in šolanje nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer se je leta 1969 vpisal na anglistiko ter primerjalno književnost in literarno teorijo. V mladosti je sodeloval s Tribuno, Mladino, Anteno in Radiom Študent. Leta 1975 se je zaposlil kot novinar pri časniku Delo, pozneje pa kot prodajni referent in korektor. Uveljavil se je kot briljanten in ploden prevajalec knjižnih in gledaliških del ter scenarist za film in televizijo. Kariero tekstopisca in snovalca v Studiu marketing Delo je leta 1987 zamenjal za mesto urednika na Cankarjevi založbi. Nekaj let je ob tem urejal zbirko Rob pri koprski založbi Lipa. Na prelomu tisočletja je vodil scenaristično šolo Pokaži jezik. Med samostojnimi objavami omenjamo Jaslice (1989) in Kje so doma dobri možje (2008) . Bil je svetovalec za področje literature pri Evropski prestolnici kulture Maribor 2012, novembra 2014 je za pomemben prispevek k slovenskemu založništvu in knjigotrštvu prejel Schwentnerjevo nagrado. Ob upokojitvi se njegovo življenjsko poslanstvo ni končalo…
Skozi Čiginj se peljemo na poti ob Soči navzgor. Kateri delček mladosti, vrednotni ali nazorski, ste vzeli v culico in ga prenesli v svoje delo?
Sem še tista generacija, ki je ogromno vzela s sabo in se težko aklimatizirala, kljub vsemu pa bi zdaj veliko pogrešal, če bi moral še živeti tam.
Tolmin je poln ustvarjalnih duš, pravih modernih puntarjev!
Identifikacija kraja je močna: mit punta, kulinarične dobrote, detajli, druženje, tudi jezik: v vseh teh letih sem spoznal samo eno dekle, ki je v prestolnici spremenila dialekt. Za Tolmince je značilna močna lokalna identiteta. Poglejte režiserja Jana Cvitkoviča, pokojnega Iva Volariča Fea iz Kobarida… Ena bistvenih karakteristik Tolmincev je obmejnost, življenje na meji.
Ste v mladosti slišali glas Slovencev izza Kolovrata in Matajurja?
Beneške Slovence sem itak poznal. V generaciji mojih staršev so naši čez nosili koruzno moko in se vračali s kostanji. Mi smo tja nosili meso, nazaj pa bunde in ‘škafarote’. Na Radiu Koper smo poslušali oddajo o zamejcih. Ko sem prišel v Ljubljano, sem kmalu spoznal Jole Namor, ne morem onkraj legendarnega fajmoštra Pasquala Guiona, ki je bil za Benečijo to, kar je Pahor za tržaške Slovence. Pridigal je slovensko v cerkvi v Matajurju pod fašizmom, tudi ko je bila slovenščina prepovedana. “Sem bil previsoko in se jim ni dalo laziti gor”, je nekoč dejal. Kulturno povezovanje Tolmincev z Benečani na institucionalni ravni se je sicer močno okrepilo z Zdravkom Likarjem. Eno svojih prvih reportaž za Delo sem napisal o Reziji in Benečiji. Konec januarja letos smo doživeli 45. tradicionalno srečanje Slovencev Videmske pokrajine in Posočja v Kobaridu. Vedno se mi je zdelo, da smo eni in isti ljudje.
Ali danes opažate razlike med podeželskim in meščanskim etosom pri nas? Ali Slovenija sploh pozna sociološko in zgodovinsko vlogo meščana? Bližina Italije lahko na tej točki “odpira obzorja”…
To smo čutili že v mladosti, ko smo hodili v Gorico. Tlačili smo se med ljudmi, ki so pobasali meso in stali na pločniku, da bi ga prodali, še kar poniževalno … Goričani pa so bili meščani, tudi Slovenci. Pri nas so zametke trškega meščanstva najprej brisali fašisti. Poskus tvorjenja trškega meščanstva, saj veliko pravih mest v Sloveniji nismo imeli, je vodila nekakšna elita inteligence: sodniki, zdravniki, odvetniki. V drugi polovici 19. stoletja so organizirali narodnobudniške tabore, bésede … v Tolminu je bila tradicija tako močna, da so še v 60. letih prejšnjega stoletja imeli eno najboljših amaterskih gledališč v Jugoslaviji. Potem pride val povojne industrializacije. Breginjski kot, Baška grapa, planota Šentviške Gore, Trebuša, Bovška in Trenta se po vojni izpraznijo in kmetje postanejo dolinski delavci.
Kakšno besedo o študentskih letih. Leta 1969 ste se vpisali na anglistiko, primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski… Kaj je takrat pomenila provokacija dolgih las in jeansov, danes povsem banalno normalizirana gesta?
Ko si mlad, je vse pomešano. Pomenilo je osebno uveljavljanje svobode, pa tudi tek za svetovnimi modnimi težnjami, ki je pljusknil. Prišla je televizija, zabavna glasba je postala kulturna industrija. Doživljali smo mediatizacijo sveta! Marshalla MacLuhana smo imeli veliko bolj na jeziku kot Herberta Marcuseja.
Ljudje rabimo idole. Se vam zdi, da rokerjem in študentom tiste generacije dajemo v usta gesla svobode, demokracije, tolerantnosti? Je morda realnost bolj banalna, kot se zdi, in je vendarle šlo tudi za preprosto zabavo?
Seveda je šlo za to, ampak ti klici mladih so bili iskreni. Šlo je za zamenjavo generacije, ki je doživela vojno in njen pritisk, z novo. Vse se je podrlo in prišel je čas ekspanzije: obnovitev Evrope, pozitivna energija, baby boom. Energija svobode in sreče mora nekje izbruhniti!
Leta 1975 se kot časnikar zaposlite pri Delu… Bo časnikarski poklic preživel dobo interneta 2.0.?
A je danes profesionalni časnikar sploh v dialektiki z glasom ljudstva? Novinarstvo je trenutno eden najbolj deplasiranih poklicev, ker ni več pomembna informacija, temveč le hitra in močna reakcija. Ni časa pogledati okrog sebe, posledično se novice temeljito ne razčiščujejo. Le furanje adrenalina in iskanje hitrih učinkov: kjerkoli se kaj pojavi, je potrebno najti krivca, odstraniti krivca, dobiti žrtve. Pika. Nobenega konteksta, raziskovanja, interpretacije. Problem tega novinarstva je pomanjkanje širšega konteksta.
Na FDV učijo tehnične spretnosti, ne gojijo pa intelektualnega ozadja.
Na neki ameriški ekonomski fakulteti so izvedli raziskavo. Vzeli so dve skupini študentov in eni izmed dveh v predmetnik vključili umetnostno vzgojo v najširšem smislu. Ti so boljše in širše razumevali vsebine, tudi na drugih področjih. Problem našega časa je pomanjkanje konteksta. Instrumentalno gledano, gre za vprašanje kapitala, ki mu ni mar za vsebino. In znašli smo se v situaciji, ki je še ne obvladujemo. Hitra pretočnost informacij v globaliziranem svetu nam polzi iz rok.
Imeli smo pravila, mehanizme, strukturo, hierarhijo, sistem…
Zdaj pa tega ni in smo zbegani. Eden nekdanjih slovenskih ministrov mi je zadnjič rekel, da zato potrebujemo svetovno vlado. Jaz v to ne verjamem, mislim, da vlade ne rešujejo stvari.
Greva k problemu kulturne produkcije v Sloveniji. Problem so seveda številke, kaj pa glede vsebine? Kje vidite danes progresivnost, kje pa konservativnost v kulturi? Ta koncepta se v času in prostoru spreminjata…
V Sloveniji sedaj poteka bitka med dvema konceptoma. Prvi pravi, da je zaradi majhnosti kulturnega trga potrebno ohraniti neke vsebinsko in organizacijsko močne pobude in organizacije, deniva Cankarjev dom, nacionalne teatre ipd. Večino sredstev je potrebno nameniti njim, ker, če še tega ne bomo imeli, se bo vse sesulo. To seveda otežuje obstanek in rast drobnega, sprotnega dogajanja, ki živi iz ozadja.
Obstaja torej nekaj, čemur pravimo javno dobro.
O tem, da mora biti kultura javno dobro, sploh ne dvomim. No, drugi koncept pa pravi, da na račun velikih ne smemo zanemariti prihajajočih in eksperimentirajočih. Vedno znova se pojavlja tudi koncept povezovanja javnega in zasebnega v kulturi: mi vam damo osnovni zagonski denar, prispevamo, da ne crknete, ostalo si dajte zaslužiti sami. Dobra zamisel, a navadno zasebnik vdre v ta sistem zato, da posrka še javni denar.
Kaj pa vprašanje rednega financiranja in projektov?
Težnja gre v smeri rezanja projektov. Če si stalen, imaš možnost, da pelješ stvari dalje, s projekti pa boš kmalu prišel do zaprtih vrat. Recimo, pri kulturnem društvu v Volčah bi rad izdal kako knjigo specifičnih, manj mainstreamovskih ali pa tudi nekaterih vrhunskih avtorjev, a ne prideš skozi birokracijo, tu ne pomagajo ne ime ne izkušnje. Drug primer: ravno včeraj sem v Pogledih bral Dragota Bajta, ki pravi, da je bil v dveh komisijah na ministrstvu in preden so lahko karkoli naredili, se je vlada zamenjala. Druga bolezen tega prostora je torej, da zamenjuje kompletno upravljalsko ekipo, tudi strokovni del, ne pa samo političnega dela.
Ali opažate med ljudmi val nezadovoljstva in nezaupanja do upraviteljev?
Družbene kaste so danes obenem obsijane in hkrati nevidne, neotipljive… Vsi ti nevidni nekje med nami živijo, reakcije nanje so burne, vendar nemočne in nergaške. Občutek nemoči je grozen, ko ljudje gledajo, kako nekakšne nevidne in neimenovane sile prosto plenijo med njimi. A veste, kako je to nevarno? Združena levica je pri zadnjih volitvah vsaj približno politično kondenzirala in artikulirala to, kar tako in tako vsi govorijo.
(telefon spet zazvoni, tokrat načelnik UE Tolmin Zdravko Likar)
… marca pripravljamo proslavo na trgu Evrope v Gorici za projekt Pot miru. Arhitekt Boris Podrecca bo govoril, poslati mu moram svoja scenaristična izhodišča.
Če se vrneva, je korupcija res ključni problem današnjih politikov?
Korupcija je vedno sistemski problem. Problem politikov pa je, da ne obvladujejo zadeve. Politika je javnost, kapitalska težnja pa pravi, da naj se javnost ukinja. Paradoks: politiki, ki se zavzemajo za ukinjanje javnega, se pravzaprav borijo za ukinjanje sebe.
Vaše založniško urednikovanje se začne leta 1987 pri Cankarjevi založbi, urejali ste zbirko Rob za koprsko Lipo, nato pa dolga leta delali v okviru Mladinske knjige. Ali se res udejanja nekakšna mcdonaldizacija ali hollywoodizacija slovenskega knjižnega trga?
Pot vsake založbe je odvisna od lastnika. V Sloveniji so bili trije veliki založniški sistemi. Državna založba Slovenije, Mladinska knjiga in Cankarjeva založba. Prvi dve sta prevzela privatnika, Bojan Petan in Milan Matos. Prvega založništvo ni zanimalo, pobral je resurse in DZS tako rekoč ni več. Matos se je odločil za založniško ekspanzijo po Balkanu, kar se je izkazalo za neupravičeno investicijo. Ko je prodajal delnice, se je zaradi politične preference odločil za mariborski Zvon. Seveda je z njihovim propadom zgrmela tudi Mladinska knjiga. Cankarjeva založba je ostala nekakšen plen v boju privatizacije prvih dveh podjetij, hvala Bogu jo je dobila Mladinska.
Mladinska knjiga se je prestrukturirala v sodobno menedžersko podjetje…
… posledično se spremeni sistem odločanja. Večjo vlogo ima uprava s predsednikom, nato navzdol po področni hierarhiji. Deli te strukture, kot so npr. marketing, odnosi z javnostjo in prodaja, se osamosvojijo. Njihova pogajalska moč postaja vse večja. Nikoli nisem bil proti komercialnemu vidiku, založništvo je vendar posel in tako je prav. Niso vse knjige Sveto pismo! Kljub vsemu pa gre v strukturiranju ponudbe preveč v smer diktata neuredniških služb.
V svojem urednikovanju ste objavljali alternativo, hkrati pa vedno razmišljali o uspešnicah. Kakšne številke dokazujejo uspeh?
Če gremo po običajni poti, je uspešna prva naklada v Sloveniji tisoč izvodov, kar je za današnje tehnološke razmere razumno. Če dovolj hitro reagiraš, lahko dodatne izvode tiskaš v nekaj dneh.
Bral sem, da ste tudi vi uživali v tragični zgodbi romana Gabriela Garcie Marqueza Sto let samote. Pri “nas” ga dobiš med sendviči in čokoladicami na vsaki bencinski črpalki ali supermarketu, v Ljubljani pa sem knjigo želel podariti prijatelju in ni bilo mogoče najti niti enega samega izvoda, v vsej prestolnici!
Hm … Mislim, da se ponatis dobi pri Učilih. Učila oziroma odziv na to založbo so zanimiv fenomen v Sloveniji. Ustanovitelju in direktorju Srečku Mrvarju vsi očitajo cenenost, jaz pa mislim, da se temu človeku dela nekoliko krivica, verjetno iz konkurenčnih razlogov. Knjigi je prvi odprl pot, kot se je prej reklo, do bencinske pumpe in do zadnjega marketa. Za Slovence se je kar naprej trdilo, da nismo bili psihološko pripravljeni na žepno knjigo, dokler ni on rekel: odprl bom trg zato, da bom od množične produkcije dobival nazaj. Klasična slovenska založniška miselnost je bila varna, od države subvencionirana miselnost.
Za navadne upokojence velja, da imajo več opravkov in manj časa kot prej. Vi se že vse življenje zbujate ob štirih zjutraj…
Mreža povezav in opravil me je vse življenje držala pokonci, napetega, razpetega in priključenega na vse mogoče konce. Povsod tam je bila moja vloga. Ko greš (v pokoj, op. ur.), bi moral napraviti načrt: to pa to pa to bom naredil, če želiš ostati v tej mreži. Jaz tega nisem storil. Eno leto sem še zaključeval svoj program pri Cankarjevi založbi in zdaj sem končno samo Zdravko.
Če ste Zdravko, ste aktivni.
Trenutno prevajam roman bosanskega pisatelja Faruka Šehića Knjiga o Uni. V Volčah bomo obeležili tisočletnico prve omembe vasi. Če bi bil malo bolj samoorganiziran, bi lahko iz svoje domačije naredil fajn blagovno znamko, a ne vem, če se mi bo ljubilo. Zbiram gradivo za literarni leksikon Tolminske, pripravljamo monografijo skladatelja Marka Muniha. Doma pišem scenarije, ljudje se še vedno obračajo name z vsemi mogočimi rokopisi, saj imajo še psihološko predstavo, da jih lahko nekam dam. To bo kmalu odpadlo. Nisem človek organizacije, vse življenje so sodelavci noreli ob meni.
Za marketinški studio Dela ste leta 1983 izdali slogan “Slovenija, moja dežela”, ki je postal subverzivno geslo osamosvojitve, pravi krik nastajajoče države, s Križajem vred. V nekem intervjuju sem bral, da ga bi danes zamenjali za “Marija, pomagaj! ”
Mah… Ko po krizi leta 2008 gledam na širši kontekst padca berlinskega zidu in železne zavese, se mi zdi, da zgodovino drugače vrednotim. Vzhod ni bil pripravljen na trdo realnost Zahoda, zahodnjaki pa, ki so vedeli, da ne živijo prave demokracije, so paradoksalno pričakovali osvežitev demokracije iz pokrajin komunizma. Ogromno ekonomsko bogastvo, ki se je tu “akumuliralo” štirideset let, se je izpraznilo in odteklo drugam. Zgodba tega slogana je idealno tipski primer. Nastal je za neko turistično akcijo, potem je postal stvar nacionalnega interesa in ponosa. Danes je Slovenija, moja dežela slogan avstrijske firme.
Da končava ob zalivu. Nekaj besed o sodelovanju s slovenskimi literati in založbami iz Italije. Ne moremo mimo Borisa Pahorja, kritičarke Tatjane Rojc…
Do buma z Borisom Pahorjem, ki smo ga na založbi premišljeno gradili pet let, sem z zamejskimi ustvarjalci sodeloval občasno. Izdal sem, recimo, Mirana Košuto, Čuk in drugi so sicer moja generacija, a do zadnjega desetletja nisem veliko delal na poeziji in tudi se niso kaj dosti obračali na nas. Do literature tega konca sem bil vedno naklonjen, tudi intimno. Trst je bil za Jugoslavijo, in je še danes za Slovenijo, korektiv slovenske mentalitete. Bili so študijski dnevi Draga, ko jih tu ni smelo biti, po osamosvojitvi pa pri nas ni smelo biti delavskih in partizanskih proslav, medtem ko na Opčinah nad ulico visijo rdeči transparenti “Živel 1. maj”!
Pluralnost?
Pluralnost je stvar zdravega razuma. Drugi bo vedno del naše narodne in kulturne tradicije. Dobro poznam odporništvo in sem mu intimno zavezan, strica so kot sedemnajstletnega partizana ubili Italijani, mama je bila internirana. Jugoslavija je marsikaj zamolčala, režim je kulturno izbrisal izseljene Slovence. Sicer pa so bile razmere trde in zapletene tudi za mejo. Leta 1996 sta duhovnika Marino Qualizza in Božo (Natalino) Zuanella v knjigi Anni bui della Slavia razkrila dokumente, ki so razgalili delovanje Gladia v Benečiji. Dve leti zatem sem jo objavil pod naslovom Mračna leta Benečije: Dejavnost tajnih organizacij v vzhodni Furlaniji in slovenskim bralcem odškrnil pogled v odnos Italije do Beneških Slovencev tudi po koncu fašizma.
Za konec spodbuda Zdravka Duše k branju, h knjigi!
Bodimo pošteni: koliko časa presedimo s knjigo v rokah, odkar imamo računalnike, digitalno glasbo, telefonijo? Knjiga se kot fizični pojem izgublja in raztaplja. Še do pred sto leti smo bili utemeljeni na Knjigi: Svetem pismu, Koranu. Tisto, kar smo, je bilo Zapisano. Danes, ko vse informacije bežijo narazen, se sprašujem: kje je jedro v nas, ki se mu ne smemo odpovedati? Biti knjiga je nekoč bil zakon učlovečenja, zavezanosti človeštvu, znanju, tudi etiki. Urednik mora zato hoditi med ljudmi, na predstavitve knjig. Kdor hoče knjigo, išče v njej samega sebe, se samospoznava skozi nekakšno osebno metafiziko. Zato je treba še brati. Zaradi celovitosti. Janez Svetokriški bi rekel, da je treba najprej povedati zgodbo, šele nato pride razlaga. Proti kratkim in enostavnim zgodbicam, ki več vzamejo, kot dajo, knjiga podpira občutek za celovito zgodbo, za celovitega človeka!
Jernej Šček

02.03.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!