“Nikoli več” kot vztrajna zaveza človečnosti
Bilo je pred leti. V Dachau smo prišli zgodaj. Nebo je bilo bledo sivo, težko, zrak rezko hladen, tla trda od zime. Bil je takšen mraz, ki ne prodre le do kože in orosi oči, temveč se tiho naseli v človeku in tam ostane. Hodili smo počasi, spoštljivo, kot bi se bali, da bi z glasnimi koraki zmotili spomin. Moja otroka sta molčala dlje, kot sem bila vajena. Potem je prišlo vprašanje, izrečeno skoraj sramežljivo: “Mama, res so bili tukaj ljudje oblečeni le v pižame?”
Nisem imela enostavnega odgovora. Ni ga. V tistem trenutku sem razumela, da ne stojim več le pred zgodovino, temveč tudi pred težko nalogo, ki jo ima vsak starš: otroku razložiti nepojasnljivo. Kako povedati, da je bil nekje, ne tako dolgo nazaj, svet, v katerem je bilo mogoče človeka sleči obleke, dostojanstva, imena, topline in nazadnje življenja?
In da so bili tisti tanki, črtasti kosi blaga zadnje, kar je od človeškosti ostalo vidno?
Resnica o holokavstu, o trpljenju milijonov Judov in milijonov drugih nedolžnih ljudi je pretežka, da bi jo umirjene besede lahko povsem izrazile. Pretežka je resnica, da nedolžni ljudje tudi danes umirajo na podoben način.
27. januar je dan, ko ob obletnici osvoboditve Auschwitza svet obudi spomin na neizmerno tragedijo iz zgodovine in se sprašuje, ali je “nikoli več” resnično zaveza, ki jo držimo. Ta dan ni zato, da bi se utapljali v preteklosti, temveč zato, da bi preverili sedanjost. Spomin namreč ne sme biti le arhiv, temveč mora postati ogledalo, predmet, ki z molkom vrača podobo, a obenem razkriva razpoko med tem, kar smo, in tem, kar o sebi mislimo. V tem ogledalu se danes zrcalijo podobe, ki nas ne morejo pustiti ravnodušnih, ki nas morajo nagovarjati, vabiti k razmisleku.
Čeprav je večina kričečih naslovov v časopisih v zadnjih časih posvečena le raznim nastopom ameriškega šovmana, se v Izraelu in Gazi še vedno godi tragedija, ki bi morala pretresati vest sveta. Danes lahko le nekje na dnu strani časopisov včasih preberemo članek o dogajanju na Bližnjem vzhodu, se seznanimo z novimi številkami, novimi razlagami. Televizijski dnevniki nam le občasno prikažejo nove posnetke, za številkami in slikami pa so tudi še živi obrazi. Otroci. Starši. Ljudje, ki so ujeti v spiralo zgodovine, politike in strahu. Razprave o prihodnosti Gaze in zavrnitev nekaterih predlogov za demokratično upravljanje po koncu konflikta kažejo na globoke razprtije med narodi in politiki, ki še niso našli poti k trajnemu miru.
Holokavst je bil skrajna točka razčlovečenja in prav zato nas zavezuje, da smo še posebej pozorni, kadar se kjerkoli začne govoriti o kolektivni krivdi, o nujnosti žrtev, o neizogibnosti nasilja. To ne pomeni izenačevanja ne poenostavljanja ne zanikanja zgodovinskih travm judovskega naroda. Nasprotno. Prav iz te travme izhaja najgloblja lekcija holokavsta: da varnost ne more temeljiti na ponižanju drugega in da bolečina, ki ni prepoznana, ne izgine, temveč se prenaša. Glasovi tistih, ki so preživeli holokavst, so tihi, a prodorni. Ne govorijo v jeziku obtoževanja, temveč v jeziku svarila, ko pravijo, da sočutje ne sme imeti meja ne narodnosti. Treba jih je poslušati z vso resnostjo, ki jo dolgujemo ljudem, ki so preživeli najtemnejše poglavje človeške zgodovine.
Ko sem v Dachauu stala ob otrocih in iskala najprimernejše besede, sem razmišljala tudi o tem, kaj pravzaprav pomeni “nikoli več”. Ni slogan. Ni samoumevna moralna drža. Je vsakodnevna odločitev, da ne otopimo. Da ne relativiziramo trpljenja. Da ne zamenjamo varnosti z brezbrižnostjo in pravičnosti z maščevanjem.
Mraz, ki sem ga čutila tam, ni bil le mraz zime. Bil je mraz sveta, ki je nekoč pogledal stran. Ta mraz se z lahkoto vrne. Ne nujno v isti obliki, ne z istimi besedami, a z enako nevarno logiko: da je življenje nekaterih vredno manj, da so nekateri glasovi manj pomembni samo zato, ker so tišji, da je nasilje mogoče opravičiti.
Spomin ni le retrospektiva grozot. Dan spomina na holokavst nas ne kliče k enostavnim odgovorom, temveč k zreli odgovornosti, k iskanju rešitev, ki ne temeljijo na absolutnih resnicah ene strani ali druge, ampak na potrpežljivem prizadevanju za mir.
Otroka sta me ob izhodu iz nekdanjega taborišča še enkrat pogledala. Nisem jima mogla dati tolažilne razlage. Mislila sem si le, da je naša dolžnost, da se trudimo, da svet nikoli več ne postane kraj, kjer so pižame zadnje, kar človeka še spominja, da je bil nekoč človek. In morda je prav to največ, kar nam 27. januar lahko da: tiho, a vztrajno zavezo človečnosti.
