Nicolò Guarrera v Trstu: “Če bi moje življenje bilo umetniško delo, bi si ga šel ogledat?”
NARODNI DOM Nicolò Guarrera, 34-letnik, ki je prehodil svet
Le redki so ljudje, ki so dosegli skrajne meje človeške radovednosti. Čeprav je le dvanajst posameznikov hodilo po najbolj oddaljenih kotičkih, ki jih je človek doslej raziskal, je še manj tistih, ki so preverjeno prehodili cel svet. Med njimi je Nicolò Guarrera, ki je to izjemno potovanje zaključil po petih letih, dveh mesecih, treh dneh, 21 urah in 30 minutah hoje. Med svojo avanturo je obiskal skoraj vse celine, prehodil več kot 36.000 kilometrov, naredil okoli 47 milijonov korakov in pri tem obrabil 20–24 parov čevljev. In prav Nicolò Guarrera, na družbenih omrežjih znan kot Pieroad, je bil glavni in zelo pričakovan gost zanimivega večera, ki ga je v četrtek, 22. januarja, priredila Zadružna kraška banka Trst Gorica.
Množica radovednežev in Nicolòjevih oboževalcev se je v četrtek zvečer zbrala v dvorani Narodnega doma v Trstu, da bi prisluhnila njegovi zgodbi, ki je pravi dokaz vztrajnosti in neverjetne ljubezni do raziskovanja sveta. Dogodek je uvedel novinar RAI Andrej Marušič, ki je tudi vodil večerni pogovor, in na oder najprej povabil direktorico ZKB Trst Gorica Emanuelo Bratos. Ta je poudarila, da je bil namen dogodka izpostaviti vrednost ljudi in zaposlenih ter skozi dialog z Nicolòjem Guarrero ponuditi navdihujoče metafore za vsakdanje življenje, namenjene tudi širši javnosti. In prav številne dogodivščine, spoznanja in tudi razmišljanja, ki jih je mladi Nicolò doživljal med svojim večletnim pohodom, so bili rdeča nit pogovornega večera.
Uvodoma je četrtkov gost pojasnil, da si je daljnega leta 2018, ob odločitvi, da se poda v to avanturo, sam sebi obljubil, da bo za to dal vse od sebe. “Odločil sem se, da bom ustvaril svojo zgodbo, bogato z izkušnjami. Razmišljal sem o tem, kaj pomeni imeti lepo življenje, in vprašal sem se: Če bi moje življenje bilo umetniško delo, bi si ga šel ogledat? Tako sem prišel do zaključka, da moram svoje življenje obogatiti s številnimi izkušnjami in avanturami, in se tako odločil za ta pohod,” je pojasnil Guarrera, ki je še dodal, da je priprava na podvig zahtevala skoraj dve leti. Pred odhodom je moral zapustiti službo, prekiniti pogodbo za nedoločen čas in se posloviti od vseh domačih za kar dolgo časa.
Med potovanjem – Nicolò je peš potoval po Evropi, Južni Ameriki, Avstraliji in Aziji, pri čemer je prečkal vsaj deset različnih držav – je naletel na neštete izzive in težave, vključno z zamudami pri vizumih in problemi na puščavskih območjih. Med hojo – na dan je prehodil približno 40 km – ni bil nikoli sam, je na večeru povedal gost, saj ga je poleg številnih ljudi, ki jih je spoznal, na pohodu spremljal poseben voziček, ki mu je dal ime Ezio. Ta mu je olajšal premagovanje zahtevnih terenov, v njem je hranil vse potrebščine, z njim se je večkrat tudi pogovarjal. To dejstvo je na večeru uvedlo temo duševnega zdravja oz. kako je lahko samota včasih prednost, včasih pa je izjemno pomembno imeti sopotnika za pogovor.
Nicolò je izkušnjo opisal tudi kot preplet fizične in čustvene intenzivnosti, srečanje z različnimi kulturami in verami, pri čemer je spoznal, da radovednost, preprostost in stik z ljudmi združujejo svet. Ob prihodu domov se je Guarrera ponovno vprašal, ali bi svoje življenje, če bi bilo umetniško delo, zdaj le želel videti, in prišel do zaključka, da bo moral na pravi odgovor čakati vsaj do osemdesetega leta.
