Ni pomembno, kolikokrat stopimo v sveti prostor, ampak kakšni odidemo iz njega

O neki ženi so govorili, da je zelo sveta. Nikoli ni zamudila maše ali drugih pobožnosti. Nekdo jo je zato upravičeno vprašal, kolikokrat na leto gre v cerkev. “Najbrž kar nekaj stokrat, kajne,” je napol odgovoril na svoje vprašanje. Ženo je vprašanje tako zmedlo, da je sklenila, da bo odslej malo bolj pazila in v prihodnje zmogla nanj odgovoriti. Naredila si je leseno skrinjo in jo zaklenila ter ključ tako skrila, da ga ne bi mogel nihče najti. Vedno, ko je prišla iz cerkve, je vrgla vanjo kamenček.

Leta so minevala in ženo je začela premagovati radovednost, koliko kamenčkov se je že nabralo v njej. “Zelo težka mora že biti,” si je mislila. Zato je prosila močnega soseda, naj ji nese skrinjo ven. “Toda pazi,” ga je posvarila, “skrinja je zelo težka!”

Mož jo je prijel, dvignil in skoraj jezno dejal: “Sploh ni težka! Mislim, da jo lahko kar sama odneseš ven.”

Brž ko je mož zapustil hišo, je žena pohitela in poiskala ključ ter odklenila skrinjo. Odprla jo je in v njej našla le pet prodnikov. Polna začudenja je strmela v skoraj prazno skrinjo.

Čez nekaj dni se je opogumila in se odpravila k župniku ter mu zaupala neverjetno dogodivščino: “Nikakor ni mogoče, da bi kdo kamenčke ukradel. Skrinja je bila zaklenjena, ključ pa skrit.”

Modri župnik je ženi razložil: “Tvoja skrinjica nas uči, da takrat, ko si bila pri maši, Bog ni bil v središču tvojih misli in tvoji najbližji niso bili v tvojih molitvah. Jasno je, da si med mašo velikokrat mislila, kako si sveta in pobožna in kako bi ljudje morali vedeti, kolikokrat si tako pobožno pri sveti maši. To je znamenje z neba, da si bila samo petkrat pri bogoslužju, ko je bil Bog v tvojem srcu in v središču tvojih misli. Bistvo bogoslužja ni v tem, kolikokrat stopimo v sveti prostor, temveč s kakšnimi srcem pridemo iz njega.” (Zgodbe s semeni upanja, 134)

Kako smo pri bogoslužju, se pokaže v našem življenju. Pravilno se bogoslužja udeležimo, ko se to pozna v naših dejanjih. To nam govori tudi današnji evangelij o usmiljenem Samarijanu. Mimo ranjenca, ki je ležal ob poti, sta šla levit in duhovnik, oba v službi templja, a mu nista pomagala. Najbrž je Jezus nalašč v priliko dal prav ta dva, da bi pokazal, kako nepravilno slavimo Boga, če nam to slavljenje ne pomaga, da bi bolje služili bližnjemu.

Seveda pa lahko tudi sami kaj storimo, da bi bili “bolj kvalitetno” z Gospodom. Sem spada to, da se pripravimo na mašo. Da že doma preberemo evangelij in celo Božjo besedo. Da se pred mašo umirimo, morda z molitvijo, in je ne zamujajmo. Da se po maši zahvalimo. Če ni priprave, tvegamo, da bomo zelo površno pri maši, in če bomo površno pri maši, ne bomo mogli živeti iz nje. Tudi če se maše ne udeležujemo redno, se to kmalu pokaže v našem življenju. Dober primer tega so ljudje, ki se nekajkrat na leto udeležijo bogoslužja. Razumljivo je, da njihovo življenje ne more biti nič kaj krščansko.

Na vsakoletnem romanju bolnikov in invalidov na Brezje sem opazoval ženo, ki je več let pomagala romarjem na vozičkih. Z izredno predanostjo se jim je posvečala. Med bogoslužjem pa je izredno zbrano sledila dogajanju na oltarju, čeprav je stala na robu prizorišča. Med mašo je bila vsa z Gospodom, da je bila potem lahko vsa z bolniki. Pri maši smo pravilno, ko nam ta pomaga, da smo usmiljeni in služimo bližnjemu.

Zgodba za navdih

Usmiljenje in ljubezen do bližnjih pokažemo tudi tako, da se modro vključujemo v družbeno življenje. 

Usmiljeni Samarijan?

Do podeželskega mesta je vodila samo ozka in ovinkasta cesta. Na njej so bile nesreče zelo pogoste, še zlasti na ostrih ovinkih, in župnik je v pridigah večkrat ljudem polagal na srce, naj z žrtvami prometnih nesreč ravnajo kot usmiljeni Samarijan. In tako je bilo, saj so velikodušno pomagali ponesrečencem. Nekega dne je eden od meščanov predlagal, da bi kupili rešilni avtomobil, da bodo lahko ponesrečence hitreje pripeljali do bolnišnice. Duhovnik je to povedal v pridigi in ljudje so zbrali prispevke.

Čez nekaj časa je neki mestni svetnik predlagal, da bi cesto razširili in zravnali ostre ovinke. Toda župan je imel trgovino prav na enem od ostrih ovinkov in je bil proti temu, da bi ga zravnali. Spet je prišel nekdo k župniku in ga prosil, naj v nedeljo spregovori o svetnikovem predlogu. Vendar so pridigar in številni drugi verniki menili, da je bolje, da se ne vtikajo v politiko, zato je župnik v nedeljo govoril o evangeliju o usmiljenem Samarijanu ter spodbujal vernike, naj pomagajo žrtvam prometnih nesreč.

Zgodbe s semeni upanja, 130