Nenavaden sprehod ...Kulturni praznik z Ivanom Robom
Odkar je 8. februar v Republiki Sloveniji državni praznik, posvečen kulturi, ki naj bi z državno proslavo in dela prostim dnevom dobil še večji pomen, vsako leto znova ugotavljam, da nam tovrstno praznovanje ne daje večjega občutka povezanosti. Prenos proslave na TVS je pač premalo, da bi v posamezniku vzbujal narodni ponos in občutek pripadnosti skupni kulturi, zato marsikateri slovenski državljan razume 8. februar predvsem kot dela prost dan, namenjen počitku ali športni dejavnosti.
Sprašujem se, ali bomo Slovenci v svoji zavesti kdaj presegli delitev na državo, ki jemlje, in domovino, ki kot ljubeča mati nesebično daje, kot je protislovje država: domovina duhovito ubesedil Ciril Kosmač v Pomladnem dnevu. Prepričana sem, da nas niti idealna država, če bi jo kdaj imeli, ne bi odvezala osebne dolžnosti do domovine, ki ji pripadamo. In lahko smo ponosni, da se ves mesec, ne le v Republiki Sloveniji, ampak povsod v zamejstvu in svetu, kjer živijo zavedni Slovenci, vrstijo kulturne prireditve, s katerimi izražamo svojo pripadnost, še več, vsako leto iščemo nove in nove načine za praznovanje.
Poleg obiska različnih javnih prireditev si vsako leto omislim tudi svoje osebno praznovanje. Navadno si izberem temo, povezano s slovenistiko, kjer sem še vedno najbolj doma. Ob prvi obletnici smrti prijateljice in nekdanje sodelavke, slavistke in anglistke Darinke Kovšca, roj. Humar v Vrtojbi (11. 10. 1932 – 6. 2. 2015), sem se zavedela, da je nekaj dni za njo Prešernov dan, 12. 2. 1943 pa je bil v Ligojni pri Vrhniki ustreljen pesnik Ivan Rob, rojen 17. 8. 1908 v Trstu. Resnici na ljubo naj napišem, da sem med študijem slovenistike o njem slišala bolj malo, zanj nas je kot za največjega mojstra travestije navduševal samo prof. dr. Matjaž Kmecl.
Pa je bil Rob občutljiv in nadarjen lirik, bistroumen satirični slikar tedanjih družbenih razmer, skratka, vsestranski mojster besede, o katerem je Črtomir Škodlar napisal, da je “po odkritosrčnosti, pogumu in izrazni presunljivosti primerljiv z največjim francoskim lirikom in baladnikom Francoisom Villonom”.
Prav zato sem svoj letošnji “praznik kulture” posvetila sprehodom po dediščini tega skoraj pozabljenega pesnika. Začelo se je z branjem diplomske naloge Darinke Kovšca, napisane na začetku petdesetih let minulega stoletja. Bila je prvo strokovno delo, na katerega so se kasneje sklicevali tudi drugi Robovi preučevalci, saj je svojo raziskavo opravila zelo izčrpno. V Uvodu svoje naloge je takole napisala:
“Najbolj hvaležna moram biti Robovi mami, ki je prebrskala po vseh svojih spominih, da je lahko odgovarjala na vsa moja vprašanja. Vendar so bili ti intervjuji z njo nekaj zelo mučnega, kajti drezala sem v rano, ki je kljub dolgi vrsti let od sinove smrti še vedno živa. Vsak stavek, ki sem ga napisala, je terjal od nje grenko solzo in po vsakem takem razgovoru se mi je zdelo, da je njen obraz dobil novo globoko gubo”.
Kako razumeti besedno zvezo “dolgo vrsto let od sinove smrti”, ko pa je od tedaj minilo manj kot 10 let? Kljub mladosti se je Darinka vživela v bolečino žalujoče matere Ivana Roba, saj tudi njeni družini v Vrtojbi vojna ni prizanesla. Tik pred njenim koncem sta padla dva njena brata, Lojze in Branko, zadnji med boji za Trst. Z najstarejšim bratom Kazimirjem Humarjem, duhovnikom in profesorjem, doktorjem teologije in organizatorjem skavtstva na Goriškem ter avtorjem dveh literarnozgodovinskih pregledov, ki je živel in deloval v Gorici, pa vsaj v prvih letih po vojni stiki niso bili samoumevni. Vsega tega diplomantka ne omenja, prepričana pa sem, da se je njeno diplomsko delo porodilo iz razumevanja Robovega življenja in dela, pa tudi osebne prizadetosti.
V Uvodu nadaljuje:
“Za ostale podatke se moram zahvaliti Robovim prijateljem, tako: Borisu Fakinu, Franu Terseglavu, Ludviku Mrzelu, Urošu Kraigerju in vsem drugim, posebno pa Branimirju Kozincu, ki mi je poleg podatkov dal na voljo tudi vse Robove rokopise”.
Najbolj je presunjena ob spoznanjih o Robovi mučeniški smrti. Kot partizana Cankarjeve brigade so ga fašisti ujeli 22. januarja 1943 skupaj z drugimi borci, že 9. februarja je bila izrečena smrtna kazen, izvršena 12. februarja v Ligojni blizu Vrhnike. V italijanskih uradnih listinah je našla podatek, da so bile njegove zadnje besede “Chi per la patria muore, vissuto e' assai”. Te besede so dobro poznali vsi, ki so obiskovali italijanske šole v času fašizma. Darinko Kovšca so tako pretresle, da je dve leti kasneje (16. 9. 1955) za Primorske novice napisala članek z naslovom Kdor za domovino umre, je živel dovolj. Zaključila ga je z besedami: “Tako je končal svojo življenjsko pot Ivan Rob kot človek, a med nami je ostal Rob – pesnik, satirik, humorist, ki še naprej živi v svojih delih”.
Med nadaljevanjem sprehoda po novogoriških knjižnicah in arhivih sem ugotovila, da smo na Goriškem vzorno poskrbeli za ohranitev Robove dediščine. Tako kot so že omenjeni hranitelji Robove zapuščine, ki se jim v nalogi zahvaljuje Darinka Kovšca, kljub vojnemu času poskrbeli za ohranitev rokopisov in avtorjevih upodobitev, so kasneje dediči Ivana Roba, doma iz Šempetra, z vsem spoštovanjem in odgovornostjo njegovo zapuščino izročili NUK-u. V Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici imajo kopije le-te, Goriška knjižnica Franceta Bevka pa ima poleg kopij Robovih pisem na Oddelku za domoznanstvo vse njegove knjige, žal pa le malokatere prve objave v periodičnem tisku, saj je Ivan Rob večinoma objavljal v obrobnih časopisih. Ponosni in skrbni dediči Robove zapuščine – njegov brat Ludvik in nečaki so poleg pisne zapuščine javnosti darovali tudi kip, ki ga je leta 1940 izdelal Karel Putrih, njegova fotografija je na ovitku knjige Izbrano delo Ivana Roba (1965). Knjiga vsebuje izčrpno študijo Viktorja Smoleja in obsežen seznam literature, v katerem navaja tudi Darinko Humar. Pri Založbi Branko je 1995 izšla knjiga Ivan Rob, Življenje in delo. Na ovitku je avtor v novi upodobitvi. Pesnikov nečak Ivan Rob je namreč slikar in avtor več stričevih portretov. Upodablja ga po fotografijah.
Sprehodi po Šempetru mi pomenijo posebno doživetje, saj je tu našla dom duhovna dediščina tega svobodnega vagabunda in duhovitega bohema. Ob vhodu v osnovno šolo je plošča z imeni padlih, na njej so vtisnjene zadnje Robove besede (v slovenščini). V avli stoji njegov kip, ki ga je zasnoval pesnikov prijatelj Vladimir Hmeljak, v ravnateljevi pisarni pa portret, ki Roba kaže v polni moški lepoti. Poleg osnovne šole se po Ivanu Robu imenuje tudi glavni trg. In to kljub temu da je zaradi nesrečnih zgodovinskih razmer ta nadarjeni ustvarjalec v njem preživel le nekaj otroških let. Vendar se je rad spominjal tega zanj srečnega obdobja in ga upodobil v eni svojih najlepših črtic z naslovom Sonce me je poljubilo.
Gotovo pa bo v zavesti Slovencev ostal kot avtor mnogih travestij, parodij in satir, kot so Deseti brat (1938) in druge. Danes prav tako kot tedaj potrebujemo njegov ostri razum in kritično duhovitost. Mar niso še vedno aktualni spodnji satirični verzi, v katerih je Ivan Rob komično preoblikoval Levstikovo visoko etično sporočilo o bratski ljubezni?
Eno le potrebno je:
skrbi zase, ljubi brata,
toda vrzi ga skoz vrata,
če za grehe tvoje vé.
Marija Mercina